Kot drugo premiero sezone na velikem odru bodo v Mestnem gledališču ljubljanskem nocoj ob 20. uri uprizorili dramo Ivana Cankarja Romantične duše, ki jo je režirala Maša Pelko. Gre za zgodnjo Cankarjevo igro, ki jo je napisal leta 1897, vendar pa sam s svojim dramskim prvencem ni bil pretirano zadovoljen, naklonjena mu ni bila niti stroka, tako da je besedilo svojo krstno uprizoritev doživelo šele leta 1922, torej po avtorjevi smrti. »Lahko bi rekli, da je to nekakšna klasika, ki se je znašla v nemilosti zaradi svoje domnevne nedodelanosti, čeprav se je sčasoma izkazalo, da ponuja povsem uporaben gledališki material,« pravi dramaturginja predstave Eva Mahkovic. »Kot je pri prvencih pogosto, lahko v tem besedilu najdemo številne vsebinske ali formalne elemente, ki so se zares razvili šele v Cankarjevih poznejših delih, kakor so denimo nastavki politične satire ali simbolistične liričnosti. Seveda pa raznovrstne žanrske značilnosti od ustvarjalcev zahtevajo jasno uprizoritveno odločitev.«
V drami spremljamo političnega veljaka Mlakarja (Branko Jordan), ki deluje zgolj za lastno korist, sebičen pa je tudi zasebno, saj ljubico Olgo (Nina Rakovec) izrablja le za telesno potešitev; toda ko spozna čisto in krhko Pavlo (Ajda Smrekar), se vanjo ne samo zaljubi, temveč se tudi notranje povsem spremeni. Odloči se, da bo postal boljši človek ter zapusti politično areno, sodelavci ga označijo za »romantično dušo«, nato pa se stvari zapletejo... »Besedilo je nekakšno soočenje realističnega in pa idealističnega oziroma romantičnega pogleda na življenje – pri čemer prvega najdemo predvsem pri moških likih, drugega pa zastopata Mlakar in Pavla, ki v tem spopadu sicer tragično končata, vendar pa vseeno odpreta možnost lepše prihodnosti za človeštvo,« še dodaja Eva Mahkovic, ki je skupaj z režiserko pripravila tudi priredbo besedila. »Vanj nismo ničesar dopisovali, temveč smo ga količinsko skrčili, zmanjšali smo število likov, predvsem pa smo se potrudili bolj izpostaviti ženske in njihovo izkušnjo. Tako kot za večino besedil iz tistega časa tudi za Cankarjeve drame velja, da so ženski liki slabo razviti, enoplastni, omejeni na splošno funkcijo matere, soproge ali prijateljice, pri čemer so tudi osebnostno neizdelani, mi pa smo poskusili to zgodbo povedati iz njihove perspektive.«
Kaj vse skriva pogled
Ravno vprašanje pogleda je bilo bistveno za režijsko zasnovo uprizoritve, pojasnjuje uveljavljena gledališka ustvarjalka Maša Pelko, ki pa v MGL režira prvič. »Ne gre le za to, kako beremo klasična besedila, temveč tudi za vprašanje, kdo določa naš pogled in kaj nam ta razkriva o družbi, razmerjih moči in hierarhijah, ki izhajajo iz njih – v tem smislu Cankar odpira široko polje premislekov o naravi oblasti in položaju žensk, kar sta bili tudi naši osrednji izhodišči. Na eni strani torej Mlakar kot človek, ki se je polastil moči in si podredil svoj svet, nato pa hoče iz njega izstopiti, na drugi pa vrsta ženskih figur, izpisanih zelo črno-belo, ki se na različne načine trudijo preživeti v patriarhalnem okolju in ki smo jih iz drugega prestavili v prvi plan,« še razloži režiserka. »Opraviti imamo torej s skoraj stoletje in pol starim besedilom, ki pa ponuja premislek o možnostih odpiranja majhnih prostorov svobode, zelo podoben tistemu v sodobnem času.«
Ob omenjenih v predstavi nastopajo še Primož Pirnat, Matic Lukšič, Lotos Vincenc Šparovec, Karin Komljanec, Jaka Lah, Julita Kropec, Gašper Jarni in Brina Rakun. Scenografijo je zasnoval Dorian Šilec Petek, kostumografka je bila Tina Bonča Knific, svetlobo je oblikoval Andrej Hajdinjak, zvok Matija Zajc, avtorica glasbe je Mateja Starič, svetovalka za gib pa je bila Vita Osojnik. x