#intervju Uroš Fürst, dramski igralec: Nikomur ni treba skrivati lastnih čustev

Adrenalin počasi odteka, ker me telo začenja boleti od nevidne zakrčenosti mišic, kar je posledica tudi tega, da so za mano intenzivne vaje, a so bile pred tem pred prazno dvorano. To je muka, ker je celotna predstava zelo vezana na odziv ljudi. Ne smeš biti preveč naučen, odreagirati je treba na situacijo, biti v komunikaciji z obiskovalci. Druge predstave je lažje igrati pred prazno dvorano, ker so bolj hermetične.

Na neki način je interaktivna, še bolj pa je psihodramska, psihoterapevtska. Princip je ta, da obiskovalci z igranjem vlog generirajo empatijo z glavnim junakom in njegovo zgodbo. Gledalec, ki sem ga nocoj povabil v vlogo očeta, je bil fenomenalen, ker se je znal vživeti, neka druga obiskovalka pa je otrpnila zaradi strahu. Mislila je, da se ji bo nekaj zgodilo, in ta strah sem čutil jaz in tudi vsi drugi v dvorani, kar pa je na vse nas na neki način delovalo terapevtsko. Odzivi obiskovalcev me ne morejo iztiriti, nekako bom že izpeljal situacijo, je pa bolj prijetno, če ob tem ne povzročim nekomu stresa.

Zanimivo, tudi na takšno situacijo se moram očitno pripraviti. Smisel predstave je, da se gledalec čim bolj vživi v samo situacijo.

Predstava, ki govori o depresiji in samomoru, ima težko tematiko, ampak se hkrati trudi, da ne zamori in je na trenutke duhovita, in to ravnotežje ves čas iščem. Skupaj sta tako smeh kot jok. Spomnim se starega logotipa Drame oblikovalca Mihe Vipotnika, kjer so simbolizirana usta, obrnjena navzgor in navzdol. Za te stvari v resnici plačaš vstopnico. Teater naj bi bil tisti, ki naj bi združil ti dve emociji – ko solze tečejo od smeha, pa ne veš, ali se jokaš ali smeješ. Meni se je to zgodilo v Beogradu, ko smo gledali predstavo Profesionalec Dušana Kovačevića, ki govori med drugim o raku, srbski dramski lev Bata Stojković, takrat očitno že zelo bolan, pa je igral svojo zadnjo predstavo, kot smo izvedeli pozneje. Realnost se je dobesedno zlila s tekstom. Hotel sem na koncu kričati: »Bravo!«, pa iz mene ni prišlo nič, ker so mi tekle solze.

Psihiater Borut Škodlar, ki je bil naš strokovni svetovalec pri predstavi Vse sijajne stvari, je bdel nad tem, da gremo s predstavo v pravo smer. Zaradi občutljivosti teme je obstajal eminenten strah, da bi se zlorabilo nekaj, kar je preobčutljivo za odpiranje. Tako da stališče, da je treba biti samo odprt, iskren, se ne da odigrati. Tudi v tem tekstu gre zgolj za golo osebnost človeka, akterja, Pripovedovalca, brezimneža, ki pa hkrati odpre ogromno stvari, s katerimi se gledalci lahko identificirajo, in so celo aktivno vpleteni v dogajanje. V tej predstavi ni treba skrivati lastnih čustev, tudi jaz kot igralec ne. Nič se nam ne more zgoditi.

Mene je bilo denimo strah, ali bom dovolj dober medij za tako težko tematiko, v kateri je eden od staršev obupal. Starši so naš prvi odnos, in če tega ni, je lahko marsikaj narobe. Sam sem denimo odraščal brez očeta, njegove zgodnje smrti se nisem zavedal, in če se osredotočim na racionalno, sem šele kot odrasel dojel, da sem zaradi tega drugačen, zaznamovan, še bolj pa, ko sem sam postal oče. Ampak sem to razumel tudi kot prednost, ker ne morem ponavljati očetovih napak.

Tekst je sodobno minimalističen, nobena beseda ni odveč. To, kako ogromno se da povedati s tako malo besedami, me je fasciniralo že, ko sem bral original v angleškem jeziku. Seveda so se mi ob tem porajali pomisleki, navsezadnje nisem profesionalni prevajalec. Igralci sicer vedno preverjamo original, četudi je prevajalec genialen, kot je pri nas Tina Mahkota, na katero sem se tudi zdaj obrnil za kakšen nasvet – iščeš detajle, ki ti dodatno osvetlijo vlogo. Tu pa sem imel vso svobodo. V začetku sem imel celo občutek, da je besed premalo, da bi bilo treba kje dodati še kakšen veznik, a to bi bilo nepotrebno. Duncan Macmillan je res mojster izčiščene besede. V predstavil nič ne improviziram, vse situacije so izpisane. Zanimivo nocoj je bilo, ko sem pristopil do »Sare«, obiskovalke, ki sem jo določil za svojo simpatijo glede na tekst, in jo vprašal, ali kdo sedi poleg nje. Macmillan v drami zapiše morebitno reakcijo: »Ne več.« In dejansko je nocoj tudi »Sara« rekla: »Ne več.«

Nekaj teh pozitivnih sporočil na seznamu je prevedenih, nekaj sem dodal svojih, nekaj sem jih zbral. Startali smo z zelo naturalistično idejo, namreč teh lepih stvari na seznamu je milijon, in dejansko smo jih hoteli zbrati milijon, napisati na listke in jih prinesti na oder. Do tega milijona nismo prišli iz praktičnega razloga, ker gre res za veliko število stvari, ki se jih je navsezadnje težko spomniti. Tudi Pripovedovalec iz teksta jih je pisal celo življenje. Pozitivne afirmacije lahko zvenijo tudi naivno, toda v resnici delujejo. Ta senzibiliteta je celo nalezljiva. Lahko iz te vloge po padcu zastora brez problemov izstopite, kot tudi sicer izstopate iz drugih vlog?Lahko, in pri tem vem, da se moram kar se da počlovečiti, da lahko predstavo izpeljem. Preobčutljivost pa je neka posledica, ki jo čutim. Vedno bo prisoten tudi občutek odgovornosti, vedno me bo na neki način strah, da predstava vendarle ne bo komu dala jadra, ali pa me bo kdo kdaj napadel, da govorim o stvareh, o katerih ne vem ničesar in so dejansko težke. V tem smislu je podest psihiatra Škodlarja, na katerega smo lahko stopili, zelo dobrodošel in nujen.Kako je biti na odru edini akter, držati v rokah celotno predstavo in pozornost obiskovalcev? Biti sam na odru je velik korak za igralca, ta korak sem storil pred dvajsetimi leti, ko smo postavili Jamskega človeka. Vendar je tokrat moja pozicija na odru povsem drugačna. Nisem se več bal denimo ne monološke, ne dialoške strukture, bolj tega, kot rečeno, ali sem pravi medij za to težko tematiko. Z Natašo kot režiserko je odlično sodelovati, ker je sama igralka, in igralca ne bo pustila pasti, temveč ga bo pravi čas ujela. V izvedbenem smislu je bilo torej popolno zaupanje takrat in zdaj. Vsekakor pa pri takem materialu, kot je zadnji tekst, ne moreš igrati lika, ampak moraš najti neko očiščeno verzijo sebe, svojega izraza, ki služi Macmillanovemu besedilu. Ljudje imajo radi resničnostne šove, performanse, forme, kjer je dogodek nepredvidljiv, odvisen od slučaja. Vse sijajne stvari so v tem smislu odvisne od gledalcev, njihovega vstopa v zgodbo, njihovega razumevanja in empatije.