#intervju Janez Janša, režiser: Umetnost se ureja po policijsko

Moje ime je Janez Janša in Slovenije ne morem zapustiti drugače kot Janez Janša. Ker sem vse profesionalno življenje vpet v mednarodno okolje, že nekaj časa tudi v zasebnem življenju, sem na neki način tudi ves čas tujec. Obožujem Ljubljano, ki je idealno mesto, če jo imaš za neke vrste »hub«, če nanjo nisi obsojen, ampak je baza, nekakšen Ramstein, iz katerega letiš na bojne polete. (Smeh.) Razlika med Ljubljano in Berlinom v profesionalnem smislu je, da moraš iz Ljubljane nekam iti, da prideš do nekoga, v Berlinu pa ti ni treba nikamor, ker vsi pridejo k tebi. Iskreno moram priznati, da mi je bolj všeč prva možnost, najbrž tudi zato, ker lahko delujem na dveh koncih.

Da. Mislim, da te to bolj obogati, bolj te razvija in te vezi ti več pomenijo. Enako je, če gostiš ustvarjalce v Ljubljani. Ljubljana ni mesto, narejeno za domačijskost, to je mesto kritično mislečih, nekonformnih, socialno občutljivih ljudi, mesto, ki se napaja z vsemi kontradikcijami, konflikti, slepimi ulicami, tudi z neko nerealno megalomanijo, mesto, ki ima potencial kakovostnega mesta le, če je odprto. Ne le za turiste, predvsem za tiste, ki živimo v njem. Zato je izkušnja z Rogom tako boleča. Problem je večplasten, ena stvar je soočenje z nerazumljivo brutalnostjo mestnega vodstva, ki je reklo: Tako bo ne glede na posledice. Dolgoročno pa je dosti bolj problematično, da v mestu očitno ne obstaja prostor za nekaj, kar ni definirano, kar ni na en ali drug način del poslovne logike mesta. Prihodnost, demokratičnost, odprtost lahko merimo ravno po tem, koliko je nedefiniranega prostora, nečesa, kar je, a ne vemo točno, kaj to je in kaj bo, kar ima vzpone in padce, a je v nenehnem nastajanju; nima pa statusa geta. Zakaj je Rog tako pomemben? Za majhno Ljubljano tudi zato, ker je bil druga Metelkova, torej neki komplementaren prostor. Problem majhnih držav in mest so namreč singularnosti – le en subjekt se ukvarja z določenim poljem. Rog je imel izrazito socialno, skrbstveno izraženo kakovost in je v tem smislu šel korak dlje od Metelkove.

Da. In to je strah malih mest. Spomnim se debat na Maski, ko se je pojavila revija Amfiteater, strahu, da ni prostora za dve reviji o uprizoritvenih umetnostih. Moj odgovor je bil: Super! Končno se bomo razbremenili enih zadev in se posvetili drugim, ki so nam bolj pomembne. Problem Roga je v tem, da oblast ne zna brati potencialov za nove stvari, ki bodo morda povsem drugačne od tega, kar zdaj poznamo.

V Maski sem delal 22 let in na neki način se je končalo obdobje, v katerem se je ta polivalentna organizacija, ki se ukvarja tako z založništvom kot umetniško produkcijo ter izobraževanjem, trdno vzpostavila in je nastopil čas za naslednjo generacijo z novo direktorico Aljo Lobnik. V ta prostor smo prispevali predvsem interdisciplinarnost, prepletanje raziskovalne teorije in umetniške prakse s kritičnimi in družbeno angažiranimi pristopi. S tem smo prekinili disciplinarno ali-ali logiko 19. stoletja: ali boš umetnik ali teoretik? Naš odgovor je bil: oboje, in to sredi družbe. Realnost je preveč kompleksna in se je ne da zagrabiti z enim pristopom. Nekatere stvari lahko zelo dobro analiziraš skozi besedilo, druge pa močneje, globlje učinkujejo skozi umetniško gesto. Predvsem pa širiš polja vednosti ne glede na to, kako se vednost manifestira. Ko sem delal dokumentarne projekte, me je denimo zanimalo razmerje med novinarsko in umetniško resnico. Velikokrat smo prišli do točke, ko je bilo treba biti zavezan dejstvom, dodati še podatek in opombo, a so ti škodili umetniški resnici. Na srečo sem sodeloval z raziskovalnimi novinarji, s katerimi smo uvideli komplementarnost teh dveh resnic.

Potem ko nam je ministrstvo poslalo predlog sporazumne izselitve in smo vsi najemniki M6 odgovorili, da se strinjamo s prenovo zgradbe, a bi radi ostali v teh prostorih, nismo dobili ničesar uradnega, le ministrove izjave v medijih, da nas bodo skušali izseliti po sodni poti. Zakaj? Zakaj se zdi ministru hiša primerna za prirodoslovni muzej, ko pa je s sedanjimi programi idealna prehodna cona iz skvotiranega dela Metelkove v trdni institucionalni muzejski del, ki pa ob šestih zvečer umre, se popolnoma izprazni? Zakaj na MK ne razmišljajo o tem, kako bi potrjeno kakovostne NGO spravili na še višjo raven in ustvarili prostor za mlade, še drznejše?

Problem Metelkove 6 je širši problem statusa nevladnih organizacij, ki ga lahko beremo vzporedno z zgodbo Radia Študent. Če je kaj novega v samostojni Sloveniji, so to nevladne organizacije, ki opravijo ogromno dela, ki ga javni sektor ne zmore ali ga ne zanima. Sedanji vladni politiki gre na živce umetnost, ki je ne razume, na živce ji gredo družbeno angažirane organizacije, še posebno ji gre na živce to, da na vodilne položaje v nevladnih organizacijah ne more imenovati svojih kadrov. Če si odgovoren za vso skupnost, pa moraš znati brati potenciale, in če tega ne znaš, se povežeš s poznavalci, ki to znajo. Ne smeš pa do tega, česar ne poznaš in ne razumeš, vzpostaviti sovražnosti in to poskušati zatreti. V tem smislu med notranjim in kulturnim ministrom ni bistvene razlike: umetnost se skuša urejati po policijsko.

Meni se zdi najbolj problematično ustvarjanje predstav na zalogo. Ponekod imajo interne premiere, prenose po spletu, veliko se odkljukava, a le izjemoma se naslavlja posamična gledalska izkušnja doma na kavču. Teatri so se večinoma spremenili v televizijske studie izpred 50 let. Kaj se bo zgodilo, ko se bodo prizorišča odprla: bodo imeli vsak teden premiero, v pobesnelem ritmu igrali za abonmaje za covidno napol polne dvorane testiranih in cepljenih? Ustvarjalci so globoko frustrirani in bilo bi bolje to leto porabiti za izobraževanje, za raziskave in programe začeti v normalnem ritmu, ko bodo dvorane odprte.