Igralka Tjaša Železnik, Dnevnikova nagrajenka: Svoj lik občutim v sebi, v telesu, skozi gib in govor

Članica ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega je postala leta 2009 – takrat že kot uveljavljena umetnica, ki je pred tem nastopila na odrih večine slovenskih gledaliških hiš, širšemu občinstvu pa je bila znana tudi iz filmov in z malih zaslonov (nekateri se je še danes spominjajo zlasti po vlogi Ane v humoristični nanizanki TV Dober dan, čeprav sta vmes minili že kaki dve desetletji). Leta 2004 je prejela nagrado sklada Staneta Severja za vloge, ki jih je ustvarila v celjskem gledališču (kjer je bila zaposlena med letoma 2003 in 2007), leta 2006 pa so jo za nastop v filmu Kratki stiki režiserja Janeza Lapajneta na Festivalu slovenskega filma nagradili še z vesno za glavno žensko vlogo.

Tudi sicer ne razmišljam kaj dosti o njih, toda ta nagrada me je še toliko bolj presenetila, ker je bila pretekla sezona zares zelo nenavadna. Imela sem sicer krasne vloge, kar se ne zgodi vedno; pa ne zato, ker na splošno ne bi dobivala dovolj priložnosti, le redko se pač primeri, da bi mi bilo več vlog v neki sezoni tako všeč. Zato mi je bilo kar težko, ker teh predstav potem nismo mogli veliko igrati; še zlasti to velja za uprizoritve, za katere smo resnično trdo delali, kot je na primer Ta obraz. Pri tem moram omeniti še vlogo Marčele v igri Trije milijoni minut, ki mi je enako ljuba ter je nastajala še v eni sezoni prej, a smo imeli zavoljo razmer premiero šele septembra lani.

To je sicer res. Ta obraz smo premierno uprizorili tik pred ponovnim zaprtjem gledališča, potem pa smo jo igrali še po tistem, ko so se prizorišča spet odprla – a vseeno dosti manj, kot bi jo sicer. Slamnik je imel kar nekaj ponovitev, pa tudi predstavo Trije milijoni minut ravno v teh dneh veliko igramo.

Vsekakor. Anaide v Slamniku je bolj epizodne narave in tudi izrazito podrejena stilizirani zasnovi predstave, medtem ko je Martha nadvse zahtevna nosilna vloga. Tudi Marčela mi je pomenila resen izziv; Trije milijoni minut žanrsko morda niso tako zapletena predstava, vendar to še ne pomeni, da je vloga preprosta. Gledalčevo doživljanje uprizoritve se sploh v takšnih primerih zelo razlikuje od tega, kako njeno izvedbo občutimo ustvarjalci; včasih kakšna predstava deluje lahkotno, ti pa moraš biti v igri silno natančen, za vtis lahkotnosti moraš ves čas ohranjati popolno zbranost in osredotočenost. In kakor tip uprizoritve nima neposredne povezave z zahtevnostjo vloge, seveda tudi ni nujno, da se denimo pri igranju komedije zabavamo, čeprav si verjetno kdo misli ravno to. (Smeh.) Sploh če gre za humor bolj pretanjene vrste, kjer komični učinki ne izhajajo iz pretirane igre, temveč jih je treba doseči na bolj diskreten način – to še zdaleč ni lahko.

Vseh vlog se lotevam enako resno, naj bodo manjše ali večje ali pa bolj ali manj težavne, pri tem pa se v prvi vrsti osredotočam na svoj lik, na njegove značajske lastnosti, zgodbo, ki jo nosi v sebi; o osebi, ki jo bom igrala, razmišljam že pred začetkom vaj, tako da nato ob začetku procesa že imam neko izhodišče. Sicer pa o vlogah težko govorim – delam jih nekako intuitivno, preprosto zgodijo se mi, zato ne znam čisto natančno opisati, kako sem prišla do njihove končne oblike. Svoj lik občutim pri sebi, v telesu, skozi gib in govor, ne zmorem pa ga docela razložiti. In včasih se prav čudim kolegom, ki znajo razčleniti svoje vloge do vseh podrobnosti. (Smeh.)

Ko sem bila še mlajša, sem se morala vlog včasih res kar nekako otepati, da sem jih lahko pustila v gledališču; z izkušnjami in drugimi življenjskimi obveznostmi, ki niso vezane na moj poklic, pa je prišla tudi sposobnost, da svojo zasebnost od njega razmejim. Seveda se mi še danes dogaja, da med hojo po ulici tuhtam o vlogi ter iščem ideje zanjo – vendar pa ni tako, da bi me zunaj odra obremenjevala.

Si jih pa izmislim! (Smeh.) Uporabim svojo domišljijo in izkušnje, da osnovo nekega lika dopolnim na način, za katerega se mi zdi, da mi bo v pomoč pri gradnji vloge. Kajti neko temeljno predstavo o njem moram dobiti; ta se lahko seveda pozneje skozi proces študija uprizoritve spreminja, navsezadnje je v takšnem skupnem raziskovanju neke vloge s kolegi, režiserjem in drugimi sodelavci tista resnična lepota gledališkega ustvarjanja – toda okvir moram postaviti sama. Čustvena plat lika mi je pri tem morda še najbolj pomembna, pri čemer pa je lahko tisto, kar je nato videti na odru, popolnoma nekaj drugega od tega, kako ta lik čutim jaz.

Vsekakor! Mislim, da je to ena največjih vlog, ki sem jih odigrala doslej, poleg tega pa je tudi edinstvena, nisem še imela kakšne, ki bi ji bila v čemer koli podobna. Pa tudi sicer je vlog, ki bi bile tako zahtevne in hkrati hvaležne, v resnici malo. Martha je izrazito mejen, skrajen značaj, to je oseba, ki ima kup težav: od tega, da preveč pije in se omamlja, pa do tega, da je izredno egocentrična, osamljena, a tudi zelo žalostna; za nameček je praktično ves čas zaprta v enem prostoru, pa čeprav prostovoljno, vpeta je tudi v vzajemne procese psihičnega nasilja. In vse te poteze so se zgoščale že v izhodišču, iz katerega sem gradila.

Oblikovati takšen lik je nekaj povsem drugega kot pa se ukvarjati z vlogo, ki je pogojena predvsem z interakcijami z drugimi liki in katere pot je jasna, ker jo je pač treba uglasiti s celoto uprizoritve – Martha je v nekem smislu predstava sama, začrtati bi jo bilo mogoče na nešteto načinov, tudi zaradi njenega silno zapletenega psihološkega profila, kakršnega marsikatera druga vloga nima. Zaradi vseh teh razsežnosti je to vloga, kot bi si jo vsakdo želel, saj ponuja ogromno snovi, s katero lahko igralec dela. Bila sem navdušena, ko sem izvedela, da jo bom igrala, pa tudi žalostna, ker sem vedela, da je prav veliko le ne bom mogla.

Skoraj vsaka vloga ima neko razvojno pot, svoj življenjski lok, če tako rečem, ki se mora tudi primerno skleniti. Mislim pa, da smo pri Marthi do tega prišli; ne glede na okoliščine je bilo časa in ponovitev vseeno dovolj, da zdaj nimam občutka, kakor da bi morala z njo narediti še nekaj več oziroma jo izživeti do konca. Seveda pa se na sleherni ponovitvi še vedno odpre kaka nova razsežnost, vloga ni nikoli popolnoma dokončana, sploh kadar je tako večplastna. Tudi zato so mi težavne vloge ljubše, saj ponujajo več izzivov.

Niti ne. Morda so mi sodobna besedila nekoliko bliže od klasičnih – pa čeprav bi po drugi strani z veseljem zaigrala tudi v kateri od Shakespearovih iger, saj sem se z njimi zadnjič srečala na akademiji. Med drugim mi je pri sodobnih besedilih všeč, da je v njih dosti več močnih in zanimivih ženskih likov, kot pa to na splošno velja za historična besedila, če ne gre ravno za glavne vloge. In v nekem smislu se je sodobnih likov mogoče lotiti tudi bolj neobremenjeno; pri kakšnih velikih klasičnih vlogah, ki so bile že mnogokrat odigrane ter podrobno preučene, se lahko včasih znajdeš tudi v neprijetnem položaju, ko bi hotel v lik vnesti nekaj svojega, novega, pa to morda ni vselej mogoče v takšni meri, kot bi si želel.

V nekem obdobju res, potem pa ne več. (Smeh.) Pa ne zato, ker ne bi hotela ali našla časa, preprosto ni bilo ponudb; občasno sicer nastopam v televizijskih nadaljevankah. Sem pa pri filmu res uživala, takrat sem rada povedala, da bi si želela biti – če bi lahko izbirala – predvsem filmska igralka. Gledališče je bilo seveda moja prva ljubezen in skozi leta sem ga še bolj vzljubila, tako da brez odra verjetno ne bi več mogla; vseeno pa sem se takrat, ko sem še razmeroma dosti snemala, počutila, kot da mi je film pisan na kožo, izzivalen se mi zdi tudi kot medij. Imam pa gledališče enako rada, kajti tista energija, ki jo začutiš ob živem občinstvu v dvorani, je nekaj posebnega. Trenutno sem zato nadvse srečna, da lahko spet igramo pred gledalci – brez njih gledališče preprosto ni mogoče.