Gregor Zorc, igralec in performer: Malica na odru se je izkazala za napako

Mislim, da okoli deset. Nekatere so na sporedu bolj redno, druge – sploh če gre za neinstitucionalne projekte – pa bolj občasno; v izobraževalni predstavi Gledališka ura v MGL igram že od leta 2005, če se ne motim, in jo še vedno vsake toliko ponovimo. A trenutno nobena od teh uprizoritev ni zelo pogosto na programu, zato vsaka zahteva še dobršen del dneva priprav, da se potem zvečer na odru dobro počutim.

V bistvu ne. Vsaka predstava ima za sabo dokaj intenziven proces vaj, ki traja od dveh mesecev pa vse do pol leta, odvisno od narave dela, in skozi ta proces se uprizoritev dokaj uspešno naseli v tebi. Tako da po daljšem premoru samo malo premešaš kanale in si že zraven. Morda je potrebno zgolj to, da srečaš sodelavce, in se spomin aktivira. Je pa vsekakor naporno, če tri večere zapored igraš tri različne predstave, ki jih pred tem nekaj mesecev nisi. In veliko je odvisno tudi od tipa uprizoritve: predstava Ob zori je zelo natančno zasnovana in zahteva popolnoma drugačno zbranost kot denimo Stenica, ki ponuja tudi nekaj svobode, v smislu, da lahko naredim tudi kaj po navdihu, če se mi pač zazdi, da bo to pripomoglo k boljšemu doživljanju predstave.

Med predstavo zelo jasno zaznavaš kvaliteto pozornosti v avditoriju: tako opaziš, kdaj se naredi zid med uprizoritvijo in občinstvom, kdaj te ločnice ni in kdaj so gledalci skorajda v dialogu s teboj na odru, kar mi je seveda kot igralcu najljubše. In takrat imaš – če dovolj dobro poznaš svoj material in če format predstave to dopušča – vedno možnost, da nekaj storiš na novo, drugače. Občinstvo ti da pogum, da se spustiš v neznano, in nemalokrat se ta »kreacija trenutka« izkaže za bolj učinkovito kot ponavljanje naštudiranega materiala. Kajti gledališče igralca nenehno izziva s svojo živostjo. Nekje v zgornjem kotu je vedno napis »live«, in če se ne zmeniš zanj, se ponavadi ne počutiš najbolje. Res pa je, da veliko delam v tako imenovanem avtorskem gledališču, kjer proces vsaj v začetni fazi pogosto zaznamuje improvizacija, zato mi je ta dokaj blizu.

Ko sem se odločil za poklic igralca, nisem razmišljal o stvareh, kot je služba. Svetova umetniškega ustvarjanja in rednega delovnega razmerja se v moji glavi nista nikoli srečala. In morda bo do tega srečanja kdaj prišlo, morda ne. Trenutno pa delujem v izredno pisani gledališki pokrajini in ta raznolikost me še vedno vznemirja. Kljub temu, da je to kdaj povezano s finančno negotovostjo.

V tem trenutku je moja varnost ta, da imam dovolj dela, da se redno srečujem z vsakovrstnimi izzivi in da me obkrožajo sodelavci, ki mi na te izzive pomagajo iskati odgovore. Po možnosti vedno nove in nikoli dokončne.

Ne vem… Že v svojih gledaliških začetkih sem odkril, kako nepredvidljiv je lahko oder, in na to svojo lastnost me vedno znova opozarja. Spomnim se, ko mi je učiteljica v dramskem krožku rekla, da ne bom kaj pretirano uporaben, ker govorim preveč po dolenjsko; tako sem dobil neko manjšo vlogo, pridno hodil na vaje in strašno užival v opazovanju dogajanja na odru; tudi sicer sem človek, ki na vajah rad opazuje druge, kako delajo, ter ob tem razmišlja, kako bi se sam lotil kakšne naloge. No, tako sem nekoč čakal, da pridem na vrsto v nekem prizoru, ki smo ga vadili, medtem pa sem si pripravil malico, bil sem pač lačen. Ta prizor z malico smo potem obdržali v predstavi, kar pa se je izkazalo za veliko napako, saj je imelo to prostodušno dejanje na odru tako močan učinek, da je malodane izbrisalo vse drugo dogajanje. Takrat sem se vprašal, zakaj se je to zgodilo, in to vprašanje me še vedno preganja. Kljub temu, da imam nanj že kar precej odgovorov.

Via negativa me navdušuje, ker vedno znova preizprašuje same osnove gledališča in uprizoritvene situacije, neposredne učinke nekega dejanja na odru, različne strategije pristopa h gledalcu – a tudi zaradi stališča, da gledališče ne sme biti prostor že znanega, v katerem te ne sme nič presenetiti. Po drugi strani mi je to sodelovanje zares veliko dalo tudi v smislu pristopa ter razvijanja neke zamisli. Vsak od nastopajočih namreč svoj prizor oblikuje sam, nato pa ga drugi kolegi kritično komentirajo, kar je zelo produktivno, saj te ti razmisleki ženejo naprej. Včasih že hočeš biti zadovoljen s svojim izdelkom, a te drugi prisilijo, da greš globlje in globlje. Možnost, da imaš ob sebi ves čas gledalca brez dlake na jeziku, je dragocena, iz teh neposrednih pogovorov in komentarjev nastane ogromno.

Bila je zanimiva in prijetna izkušnja; to, da smo imeli vseskozi na razpolago prostor za ustvarjanje, je neverjeten privilegij. Delali smo lahko, kadar smo si zaželeli, in če smo hoteli vaditi na praznik, nam ni bilo treba klicati varnostnika, naj nam odklene. Po drugi strani pa se je izkazalo za izredno zahtevno to, da nismo bili zavezani k nobenim določenim rezultatom. Imeli smo sicer obilo časa za pogovore, preizkušanje različnih zamisli, raziskovanje, kar je seveda izvrstno, toda sam potrebujem tudi nekaj klasičnega pritiska – potrebujem nekaj, kar me malce priganja. In v tem smislu je bila to zame neke vrste šola discipline. Smo pa kljub temu, da smo se med seboj vsi precej dobro poznali že od prej, potrebovali kar nekaj časa, da smo ugotovili, kako delovati v takem nevsakdanjem okviru.

Načeloma sem zavrnil projekt le takrat, ko res nisem imel časa ali če sem čutil, da potrebujem malo premora, sicer pa imam rad različne vrste predstav. Je pa res, da z določenimi režiserji, kot so Bojan Jablanovec, Jernej Lorenci in Žiga Divjak, dokaj redno sodelujem, saj preprosto rad delam z njimi in tudi vem, da nihče od nas na prvi vaji še ne ve – oziroma ne misli, da ve –, kako bo predstava na koncu videti. Res je užitek, ko začneš skupaj iskati predstavo. Igralci radi tarnamo, da je režiser slabo pripravljen, kadar takoj ne dobimo vseh odgovorov, toda meni se čedalje bolj dozdeva, da lahko šele takrat, ko naletim na navidezno nepripravljenega režiserja, izvedem kak dober »dribling«.

Pri avtorskih predstavah poskušaš zasnovati lik na podlagi določenega izhodišča ali osnovne ideje, zgradiš ga postopoma in skozi ta proces se nato izriše tudi njegova zgodba. Pri dramskih vlogah pa hodiš nekako vzvratno – kajti tvoj lik je že ustvarjen, nekateri koraki so bili že narejeni in jih moraš kot igralec prehoditi še enkrat. Umakniti se moraš zgodbi, jo razumeti in jo potem nekako raztegniti do točke, ko lahko vanjo vstopiš ti sam kot nekdo, ki bo izgovoril te stavke in odigral te prizore. Ne razmišljam o tem, kako bom sebe približal vlogi, ampak kako bom vlogo približal sebi. Kajti vlogo lahko spremeniš, sebe pa ne moreš.

Ne. Domišljija je včasih precej zanimivejša od realnosti. Sicer se mi zdi, da človeka vedno določata njegova življenjska situacija in njegov odziv nanjo. Biti klošar je v tem primeru situacija, ki za sabo potegne neki način razmišljanja in delovanja, ta pa je odvisen od posameznika: nekdo bo beračil, drugi kradel. Moram pa vseeno priznati, da sem, ko smo med snemanjem filma ležali po tleh v tisti razpadajoči hiši, naenkrat začutil, kako se vame zažirata plesniva vlaga in hlad iz tal – in zazdelo se mi je, da sta ta dva dejavnika dejansko prevzela režijo samega prizora.