»Najbrž res ne. Tudi moja nona ni sprejela ponudbe za odškodnino ob rušenje hiše v 70. letih za Bežigradom, tam sem bil rojen, ko so ji ponudili, da ji država izplača škodo v dvajsetih letih. Nona jih je imela takrat 84. Obračunov ne delam le na deset let, ampak ves čas. A bolj od tega, kaj sem že naredil, razmišljam, kaj bi še lahko. Gotovo pa se pri šestdesetih zaveš, da je treba dati izračunati penzijo. Če ne bo sprememb, me do tja loči še pet let, s tem da so v Italiji znižali potrebno starost na 62 let in se Švedska spogleduje s šesturnim delovnikom. Raje ne razmišljam o državah, kjer delajo vse več. Japonci delajo cele dneve in se ne znajdejo, če jim dajo nekaj več počitka. Nekateri se zato odločijo celo za večni počitek. Teh so pokojninski skladi najbolj veseli. Glede na to, da sem v poklicu, ki je, kar zadeva življenjsko dobo, rizičen, poskušam biti pazljiv tudi glede zdravja. Obdobja, kdaj mi uspeva bolj, kdaj manj, pa so vidna tudi navzven.«
Igralci so najbolj prisotni v javnosti, kadar nastopajo v oglasih. Tam vas zadnje čase ni.»Ljudje, ki obiskujejo gledališče, vedo, da sem zelo aktiven, in ljudje, ki me potrebujejo, vedo, da sem zelo zaseden. Trenutno imam 'živih' šest predstav. Sodelujem z novogoriškim in ptujskim gledališčem, kjer uživam v predstavi Njofra z našim izjemnim igralcem Vladom Novakom, pri čemer igram njegovo ženo. Uživam tudi v pasji predstavi Cucki, tudi ptujska produkcija. Veliko sodelujem s prodornim in uspešnim producentom gledaliških predstav, nekdanjim smučarskim asom Juretom Frankom, pri čemer igram v spektaklih Mamma mia! in Briljantina. Trenutno pripravljamo novo, Nune v akciji, kjer nastopam kot mati prednica.«
»Komunistična propaganda«
Kaj pomenijo vse te ženske vloge? Ne vem, zakaj, ampak pomislil sem na moško menopavzo.»Dogaja se mi, da določene stvari prihajajo v valovih. Ne toplih, kot je to pri pojavu, ki ste ga omenili. So obdobja, ko igraš same policiste, pijance in trenutno je val ženskih vlog.«
Menda je pri predstavi Njofra nekoga motilo, da se v njej pojavlja zvezda.»Predstava se dogaja v 70. letih, zato je tudi na plakatu v ozadju takratna slovenska zastava. Na Ptuju je nekdo na plakat prilepil napis: 'Ali nas lahko prenehate posiljevati s to komunistično propagando?!' Na njegov letak sem le dopisal z rdečim flomastrom: 'Lahko.' Človek očitno ni videl predstave. Gledališče zahteva verodostojnost v prikazovanju likov in časa in tega ne moremo trgati iz konteksta. Če uprizarjamo neki partijski sestanek iz leta 1960, je nujno, da tri četrt ljudi kadi. Kadilo se je celo v zdravstvenih čakalnicah in v športnih dvoranah, kar je danes nonsens in težko predstavljivo. Kdaj pride tudi do zadreg. Prijatelj Marjan Bunič, imeniten radijski voditelj na Radiu Ognjišče, mi je razlagal o nerodni situaciji, ko bi morali v sklopu kulturnih dogodkov napovedati predstavo Pes, pizda, peder.«
V šoli ste od vsega imeli menda najraje glavni odmor. Pot vas je na igralsko akademijo, tako kot predsednika vlade Marjana Šarca, vodila prek srednje lesarske šole.»Vmes sem naredil še pedagoško akademijo in eno leto učil. Morda je to razlog, da nisem politično tako uspešen kot on. Očitno je bilo prav to pogubno za mojo politično kariero. Oba sva tudi isto leto prvič kandidirala za župana in prišla drug drugemu dat podporo. On je, hvala bogu, zmagal, jaz pa, hvala bogu, ne.«
Kako je prišlo do odločitve za igralski poklic?»Z dvema prijateljema smo sodelovali pri diplomski predstavi Vita Tauferja, kjer smo v živo igrali s skupino Srp. Pobliže sem se spoznal s profesorji in delom na akademiji, Brane Završan in Damjana Černe sta me pregovorila, da sem se udeležil sprejemnih izpitov, čeprav sem imel nekaj zadržkov zaradi svoje disleksije.«
Kako se ta posebnost odraža pri vašem delu?»Disleksija je težava z razpoznavanjem grafičnih znakov. Najbolj pogosto je zamenjevanje črk d, b in p, q. To rešujem tako, da si tekst posnamem in se ga učim s poslušanjem.«
Stane Dolanc iz resničnostnega šova
Se zgodi, da v dvorani ni pričakovanega odziva? Kakšni so občutki?»Igrali smo eno simpatično komedijo, v dvorani pa se je slišalo le neko cmokanje, nobenega smeha. No, potem nam je v pavzi organizator povedal, da igramo za gluhoneme. Odzivi so različni tudi glede na regijo. Če v Mariboru omeniš Hutterjeve bloke, je vsem jasno, da gre za prestižno lokacijo, drugje ne. Je pa vsem v Sloveniji všeč, če se norčuješ iz Ljubljančanov. Razen v Ljubljani! Razlike so tudi generacijsko pogojene. Ko rečeš, kaj me briga, če je tvoj stric Stane Dolanc, je starejšim vse jasno, mladina pa ugiba, v katerem resničnostnem šovu je bil model.«
Igralske sposobnosti so vam prišle prav tudi pri služenju vojaškega roka.»Da, v Bileći sem prebil samo dva dneva in potem še en teden na psihiatriji. Tam je bil eden od oficirjev, ki se je drl name, da bi on postrelil vse simulante. Kasneje sem izvedel, da je bil to Ratko Mladić. Prisodili so mi diagnozo 'imaturalis emocionalis pasivno zavisnog tipa', kar pomeni, da gre za čustveno nezrelo oseba, odvisno od svoje bližnje okolice.«
Kaj ste počeli, da ste si prislužili ta naziv?»Nič. Ves čas sem gledal v tla, se držal sam zase, ničesar nisem odgovarjal in ko sem na oglasni deski zagledal sliko pokojnega tovariša Tita, sem začel neutolažljivo jokati. Kapetan, ki je bil zadolžen zame, mi je rekel: 'Gojmire, svako jednom u životu treba psihijatra!'«
Ko ste leta 2010 na lokalnih volitvah za 36 glasov zgrešili župansko mesto, niste jokali?»Če bi imel 19 glasov več, kot sem jih imel, bi za en glas zmagal! Jokal pa nisem, saj sem bil z zmagovalcem zadovoljen. Gojimo pa v našem mikrookolju svojevrstno politiko. Ustanovili smo Anarhično republiko Škofi in s tem našo vas odcepili od Slovenije in Evrope. Razlog je, da je Slovenija vstopila v Nato, s čimer se nismo strinjali in zato ustanovili svojo republiko. Imamo predsednika, ki je Danilo Suban s prvo damo, njegovo ženo Ido, miličnika Maria Lisico, ki skrbi za red in disciplino, ter 12 puranov, ki predstavljajo parlament. Vsak december končajo v zamrzovalni skrinji, tako da se pri nas parlament obnavlja vsako leto in ne prihaja do anomalij, kakršne lahko zasledujemo drugje. Pri nas ni demokracije, ampak normalen družbeni red, ki temelji na dogovoru in ne na preglasovanju. Sicer pa smo po nacionalnosti Slovenci in pravi domoljubi. Tukaj se strinjam s prijateljem, premierjem Šarcem, da domoljubje ni privilegij izbrancev.«
S Tofom po svetu
Politično delujete lokalno, gibljete pa se precej tudi globalno.»Potovanja so nujna za širjenje obzorja in pogleda na svet. Sem v svobodnem poklicu in si izberem dopust kadar koli v letu, le pravočasno, tudi za leto naprej, moram obvestiti vse, s katerimi delim gledališke obveznosti. Veliko sem bil na poti z vašim sodelavcem Tofom. Pred leti sva šla po Južni Ameriki od Peruja prek Bolivije, Argentine do Brazilije, skupaj smo bili tudi v Afriki, v Tanzaniji in Zanzibarju, spet drugič v Kambodži in Laosu.«
Je bilo kdaj nevarno?»Velemesta v Južni Ameriki so povsod nevarna. Svetujejo ti, kam raje ne hoditi. V favelah ima življenje zelo nizko ceno. Tam ljudje nimajo dosti izgubiti in ti lahko kaj grdega naredijo. Ko sva šla kasneje z ženo po isti poti, kot sva jo naredila s Tofom, sem imel težave s policijo. Na nekem trgu v La Pazu je bilo po tleh polno krvi. Prišel je policist, češ, kaj to snemam. Pomagalo mi je, da sem imel izkušnje z miličnikom Mariem Lisico in sem se začel vesti kot on: 'Pokličite mi šefa, z vami se nimam kaj pogovarjati!' Prišel je nadrejeni in razložil sem mu, da sva kolega. Prvi policaj je verjetno želel le podkupnino, ampak vseeno, ni najbolje pasti v njihove mline. Nikoli ne veš, kako se bo končalo. No, ta šef je videl, koliko je ura, in na vrečko sendviča napisal nekaj podatkov, verjetno le toliko, da je bil mali policist zadovoljen. In smo se razšli!«
Na začetku sva naštela mnoge dejavnosti, s katerimi se ukvarjate. Sva kaj pozabila?»Imam tri krasne vnukinje in dve nečakinji, skoraj odrasla dekleta, stara od 14 do 21 let. Žena Zvonka, ki je enajst let starejša od mene, je imela že od prej dve hčeri in jaz se zelo dobro počutim kot rezervni nono in kot stric. Ko bom upokojen, bom pa sploh idealen pranono.«
