Skoraj trideset dogodkov, ki jih je ustvarilo več kot 90 umetnic in umetnikov iz skupno 17 držav, in več kot 5500 obiskovalk in obiskovalcev v dobrem tednu – takšna je splošna statistika letošnjih Mladih levov, ki so se v soboto v Stari elektrarni sklenili z gledališko predstavo Hvala, ker ste tukaj belgijske skupine Ontroerend Goed. Kljub malce »pomlajeni« zasnovi, program se je namreč precej bolj izrazito kot v kakšnih prejšnjih izdajah osredotočil na mlade ustvarjalke in ustvarjalce, tudi (ali predvsem) slovenske, eden naših najbolj prepoznavnih festivalov niti tokrat ni razočaral: ne le, da ga je določala precejšnja raznovrstnost vsebin, ki je segala od plesnih in gledaliških predstav do instalacij, pogovorov ter različnih dogodkov v javnem prostoru (med njimi velja zagotovo omeniti ganljivo popoldansko plesno druženje s prebivalkami in prebivalci doma upokojencev na Taboru, ki je nastalo v okviru projekta Krpanje nevidnega), temveč se je kot celota izkazal za premišljenega, v marsikaterem pogledu celo izzivalnega.
Te »izzivalnosti« je sicer več vrst – lahko se denimo izkazuje kot formalna, ki premišljuje logiko in robove uprizarjanja, ali pač vsebinska, kolikor naslavlja teme, o katerih se »ne govori«, ali nastavlja zrcalo raznolikim pojavom sodobnosti. K tej bi lahko nemara prišteli tudi performans Sladke skrbi Barbare Kukovec, ki se v njem na zabaven, a izostreno neposreden način loti položaja žensk na slovenskem podeželju – in sicer tako, da ponudi sedem »receptov«, kako sodobno scensko umetnost presaditi v okolje, ki ga še vedno izrazito zaznamujejo patriarhalne tradicije. Ti »recepti« izhajajo iz različnih, bolj ali manj kanoniziranih performansov feminističnih umetnic, skozi njihovo prirejeno umestitev v mentalno matrico domače periferije pa performerka duhovito ilustrira, zakaj bi izvedba teh del v razmerah, kjer se prostor javnega pogosto razpira le med cerkvijo in gostilno, tako ali drugače spodletela tudi več desetletij po njihovem nastanku.
Intimno branje »oraklja«
V skrajno temnem, ozkem prostorčku kleti Stare elektrarne sedi prelepa vedeževalka – brazilska gledališka ustvarjalka Aline Olmos Steler – in ko vas posede, vam ponudi čaj in vas vpraša po počutju. Nato se pozanima o vaših sanjah in skupaj skušata izluščiti, kaj naj bi pomenile. Pove nekaj o svojem delu in o tem, kaj pomeni to branje oraklja iz spodnjic, iz sledi belega toka. Dobra polovica svetovnega prebivalstva v določenem obdobju svojega življenja pozna to sled, Olmos Steler pa poskuša iz nje razbrati, kaj ji sporoča ta dan. Kaj bi lahko bila ta palčka in majhen košček nad njo in kaj ta meglica, ugibava. Morda je tisto klicaj? Morda pa res, morda jo opominja na raztresenost meglice?
Kaj je torej to Intimno branje oraklja? Je kratko srečanje dveh popolnih neznank, ki v mračni luknji ob majhni lučki in šilcu čaja vzpostavita toliko bližine in naklonjenosti, da se posvetita ne le prerokbi belega toka, ampak tudi občutju vsakdana, ki nas vse po vrsti mlinči z vrsto težav in dilem. In to je vsekakor svojevrstna umetnost, kar je dokazovala tudi razstava podob z orakeljskimi sporočili.
Ko se vloge preobrnejo
Ni gledališča brez gledalca, v slovenščini celo etimologija opozarja na pogled, in to velja od nastanka antičnega teatra. Skozi čas se je dogajalo marsikaj, a vsaj en človek je moral nekaj videti, da bi predstava postala pred-stava. Kaj pa, če se stvar obrne? Kaj, če gledalci postanejo predmet opazovanja?
Ko smo vstopali v dvorano Stare Elektrarne, je bilo na prizorišču veliko belo platno, ob njem pa snemalki, ki sta snemali naš prihod; v majhnem časovnem zamiku smo nato na platnu lahko opazovali same sebe, čakajoč na začetek predstave Hvala, da ste tukaj. Če smo gledalke in gledalci sprva verjeli, da je to nekakšen uvod, ki mu bo sledila uprizoritev, smo morali ta up kmalu opustiti: vse bolj jasno je postajalo, da smo akterji mi, kot realne osebe na tribuni in kot osebe na posnetku. Snemalki sta na neki način postali gledalki, vlogi sta se čudno pomešali: onidve gledata in snemata nas, kaj počnemo, mi gledamo njiju in hkrati na posnetku še sebe.
Ekipa belgijske gledališke skupine Ontroerend Goed (v prevodu: nepremičnina) tako prevprašuje tradicionalno razmerje med pasivnim gledalcem, sedečim v temi, in aktivnim igralcem pod žarometi. To počne tako, da natančno opazuje (oziroma snema) in komentira našo »igro«, tisto, kar počnemo mi. Prvi gledalski refleks je seveda negotovost in element zasačenosti, občutek »velikega brata« – ali ni nepooblaščeno snemanje zloraba, četudi smo kameri ob prihodu videli? Si želimo biti potisnjeni iz cone ugodja temne škatle, iz katere opazujemo igralce? A stvar je postajala vse bolj zabavna, običajen prizor prihoda in posedanja gledalcev je ekipa opremila z duhovitimi komentarji našega početja, zamišljenim gledalcem je dala glas, tri performerke so se posedle med nas in humorno komentirale posnetek, na katerem so bile zdaj v realnem času tudi one. Vzdušje je bilo vse bolj sproščeno, vse bolj nalezljiv je bil občutek, da smo se resda znašli v nepričakovanem prestopu rampe, a se v njem vedno bolje počutimo, vse manj nas je strah tega, da smo pravzaprav na odru, da smo igralci. Na koncu se zdi, da ploskamo tako Belgijkam kot sami sebi.
