Ekvinokcij je zanimiv tako zaradi svoje glasbene in dramaturške zasnove kot zaradi okoliščin nastanka. Gre za delo, ki ga je skladatelj napisal med drugo svetovno vojno, njegova zgodba pa odpira vprašanja družbene neenakosti, nasilja, pohlepa, ljubezni in človekovega dostojanstva. Po skoraj tridesetih letih bo opera ponovno zaživela na odru ljubljanske Opere, tokrat v režiji dramskega režiserja Janusza Kice in pod glasbenim vodstvom dirigenta Marka Hribernika. Nazadnje jo je v Ljubljani leta 1998 režiral Vinko Möderndorfer, glasbeno pa vodil tedanji hišni dirigent Loris Voltolini. Čisto prvič so opero na ljubljanskem odru postavili leta 1946 v režiji Hinka Leskovška in pod dirigentskim vodstvom Sama Hubada.
V pričakovanju ekvinokcijske nevihte
Vse skupaj se je začelo z dramo Ekvinokcij hrvaškega dramatika Iva Vojnovića iz leta 1895, ki je bila še istega leta premierno uprizorjena v HNK Zagreb. Skladatelj Kozina je Vojnovićevo dramo videl v Zagrebu leta 1940, ko jo je režiral Bojan Stupica, in predstava se ga je močno dotaknila. Že pisatelj Vojnović naj bi po navedbah muzikološke literature navdih zanjo našel ob poslušanju Wagnerjeve opere Leteči Holandec, pod Wagnerjevim vplivom pa je bila očitno tudi Kozinova skladateljska pisava.
Dogajanje je postavljeno v majhno pristaniško mesto v bližini Dubrovnika okoli leta 1860. Ivo je reven ladjedelski mojster, ki ljubi Anico. Jele je njegova mati, skromna ženska, ki je predana sinu in ga skuša obvarovati pred nesrečo. Frano je nekdanji kapitan, Aničin oče, oblasten, pohlepen in nasilen človek. Anica je Franova hči, ki je zaljubljena v Iva. Niko pa je premožen Američan, nekdanji Franov znanec, ki se vrne v pristanišče. Takrat se zaplet tudi začne. Frano ga želi poročiti s svojo hčerjo, saj v njem vidi priložnost za materialno korist, Anica pa ljubi Iva in očetov načrt zavrača. Posebno vlogo ima naslovni ekvinokcij oziroma enakonočje. V obmorskem okolju je povezan s pričakovanjem neurja, ki postane tudi simbol prihajajočega čustvenega in družinskega viharja.
Zanimivost je ta, da je Kozina med vojno rokopis zakopal na vrtu svojih staršev v Novem mestu, da bi ga zavaroval pred uničenjem. Po vojni ga je ponovno našel in delo dokončno uredil. Ekvinokcij je pomemben zato, ker predstavlja odmik od zgodnejše slovenske operne tradicije. Medtem ko so bile opere 19. stoletja, denimo Foersterjev Gorenjski slavček ali Parmova Ksenija, še močno povezane z narodnim prebujanjem, zgodovinskimi temami in romantično operno estetiko, je Kozina ustvaril psihološko in socialno dramo z univerzalno človeško vsebino.
Na robu norosti
Režiser Janusz Kica je Ekvinokcij označil za dramsko opero, v kateri je vse ekstremno, tako zgodba kot glasba. Sam je ozračje črpal predvsem iz istoimenske Vojnovićeve drame. K operi je režijsko pristopil z vsem spoštovanjem in izkušnjami, ki si jih je nabral v gledališču, kot osrednja problema operne zgodbe pa je sam izluščil problematiko emigracijskih tokov in bedo posameznikov, v kateri so vsi liki pripeljani na rob norosti. Operna zgodba ga nekoliko spominja na Hamleta, predvsem tam, kjer govori o neuresničljivi ljubezni.
Dirigent Hribernik, ki je tudi direktor in umetniški vodja ljubljanske Opere, je povedal, da je ponovna uvrstitev Ekvinokcija na repertoar po naključju sovpadla s 120. obletnico skladateljevega rojstva, česar se bomo spominjali prihodnje leto, ko bo opera še naprej v repertoarni ponudbi. Sicer pa opero kot celoto dirigent vidi »nadčasovno in nadnacionalno«, v glasbenem smislu pa izredno intenzivno, saj v orkestralni naravi ponekod prekaša celo samega Wagnerja. Četudi gre za opero v štirih dejanjih, traja skupaj le uro in pol.
Sceno je izdelala Karin Fritz, kostume Leo Kulaš. V glavnih vlogah bodo na premieri peli Martina Zadro in Jože Vidic, ki sta stalna člana ljubljanske Opere, v gosteh sta Monika Bohinec, sicer članica ansambla Dunajske državne opere, ki se je vloge razveselila, ker bo lahko pela v maternem jeziku, in Aljaž Vesel, ki bo prvič stal na ljubljanskem odru. Vesel si je operno kariero zgradil v tujini, umetniški vodja ljubljanske Opere Hribernik pa ga je »odkril« in se ga razveselil predvsem, ker je ugotovil, da tudi Slovenci premoremo svoj spinto tenor, se pravi redek vokal med lirskim in dramskim tenorjem.
Pri nastanku predstave so med drugim sodelovali še koreografinja Anja Möderndorfer, oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik in dramaturg Gregor Pompe. Libreto je prevedel Borut Smrekar.