Latinski izraz prima facie, na prvi pogled, med drugim poznamo iz pravne terminologije, kjer označuje primer, katerega okoliščine so na videz jasne, dokazi pa dovolj prepričljivi, da je mogoče na njihovi podlagi pričakovati uspešno obsodbo. Prima Facie je tudi naslov monodrame, ki jo je leta 2019 napisala avstralska odvetnica Suzie Miller in je v njeni domovini nemudoma postala uspešnica, se nato podala na pohod po svetovnih odrih, svojo prvo slovensko uprizoritev pa bo v prevodu Eve Mahkovic doživela v soboto ob 20. uri v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer jo je na Mali sceni zrežirala Lucija Trobec. Kot pojasnjuje direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor, gre za pravniško dramo, ki prepleta vprašanja o spolnem nasilju in naravi pravnega sistema, njena izvedba, »ambiciozna inscenacija celovečerne zgodbe«, pa je v celoti na plečih ene igralke.
Iva Krajnc Bagola v njej igra Tesso Ensler, uspešno mlajšo odvetnico, ki zagovarja zlasti moške, ki so obtoženi posilstva oziroma spolnega napada; pri tem je vajena razmišljati v skladu z zakoni, ki so se oblikovali skozi stoletja patriarhata. V svojem delu uživa, dokler je sodelavec, s katerim sta se že precej zbližala, neke noči ne posili. Odloči se, da bo dejanje prijavila in šla na sodišče, čeprav se zaveda, da so njene možnosti za uspeh pičle in da bo dolgotrajen proces zanjo pomenil še več trpljenja ter ponižanja … »Besedilo na žalost postaja vse bolj aktualno, saj lahko danes spet spremljamo ohlapnejši odnos do spolnega nasilja kot v preteklosti,« ugotavlja prevajalka in ena od dveh dramaturginj predstave Eva Mahkovic. »Gre za prevajalsko zahtevno predlogo s številnimi časovnimi preskoki, jezik je v osnovi sodoben, toda prepleten s pravniškimi izrazi. Med pripravo uprizoritve smo se odločili, da besedilo nekoliko priredimo skladno z našim pravosodnim sistemom, saj se sprašuje o temeljih in izvoru zahodnega prava.«
Telo kot arhiv preteklosti
Eden glavnih izzivov je bilo iskanje primernega uprizoritvenega koda za igro, ki izrazito temelji na besedilu, pojasnjuje režiserka Lucija Trobec. »Izhajali smo iz telesa kot arhiva dogodkov, čustev in dražljajev, ki se vpisujejo vanj ter se postopoma kopičijo; veliko smo se ukvarjali z vprašanji travme in spomina, po drugi strani pa tudi z načinom obravnave oseb z izkušnjo posilstva v okviru samega sodnega sistema, ki zahteva pravno artikuliranje travmatičnega dogodka in žrtev pri tem sooča z nenehnim rekonstruiranjem dogajanja, vračanjem v njeno izkušnjo, ki pa je obenem deležna tudi nezaupanja in dvoma.« V tem pogledu protagonistka postaja nekakšna tujka v lastnem telesu, pa tudi v lastnem svetu, ki se ji pokaže kot povsem drugačen od tega, kar je verjela, pa je dodala druga dramaturginja Luna Pentek.
Kot je povedala Iva Krajnc Bagola, se z monološko formo sooča prvič, zaradi teme predstave pa je ob tem čutila precejšnjo odgovornost. »V igralskem smislu je bila to zame zanimiva preizkušnja, ki mi je odprla nekatera nova spoznanja – tudi kar se tiče mojega razmerja do scenografije, glasbe ali luči, ki so na neki način postale moje igralske partnerice.« Scenografijo je zasnoval Lin Martin Japelj, kostumografka je bila Sara Grižon, avtor glasbe in zvočne podobe Val Fürst, oblikovalec svetlobe Boštjan Kos, oblikovalec zvoka pa Tomaž Božič; lektorica je bila Maša Milčinski.