Sodobna britanska dramatičarka Lucy Kirkwood je na slovenskih odrih že razmeroma dobro znana – med drugim so tako tudi v ljubljanski Drami v minulih sezonah uprizorili dve njeni igri (Otroci in Nebesje), zdaj pa bodo z njeno dramo Komarji, napisano leta 2017, zaokrožili repertoar letošnje sezone na velikem odru. Prvo slovensko uprizoritev tega besedila (prevedla ga je Tina Mahkota), ki na ozadju fizikalnih odkritij tematizira dinamike medosebnih odnosov, režira Maša Pelko; premiera bo jutri ob 20. uri.
»To je uprizoritev, ki odpira številna vprašanja, toda v osnovi gre za polnokrvno družinsko dramo – za zgodbo o sorojencih, v tem primeru o dveh sestrah in njunem rivalstvu, kakršne poznamo že od antike,« razmišlja ravnateljica SNG Drama Ljubljana Ivana Djilas. »Nekakšna sodobna družinska saga torej, ki v ospredje postavlja ženske like – govori o njihovem iskanju svojega mesta, a tudi o tem, da zmorejo verjeti v lastne sposobnosti in vzeti stvari v svoje roke.« Dogajanje je zasidrano v trenutek odkritja Higgsovega bozona, toda po besedah ravnateljice se hkrati ukvarja s čisto osnovnimi temami, kot so družinska razmerja, vzgoja otrok ali skrb za starejše.
Z metaforami o odnosih
V središču drame sta sestri Alice (Nika Rozman), vrhunska znanstvenica na pragu zgodovinskega dosežka, in noseča Jenny (Maruša Majer), finančno nestabilna in impulzivna, ki namesto v znanost verjame v različne teorije zarote; tu je še njuna ostarela mati Karen (Zvezdana Mlakar), zagrenjena zaradi prikrajšanosti za svoje znanstvene zasluge … Kakor pojasnjuje režiserka, so v proces vstopili skozi občutje »konca sveta«, ki se lahko nanaša tako na fizično okolje kot tudi na intimni svet – vse like namreč zaznamuje takšna ali drugačna izguba, zaradi katere so »skrajno reaktivni«, na podoben način kot protoni v hadronskem trkalniku. »V tem pogledu je to tudi drama o žalovanju, ljubezni, iskanju bližine.«
Podobno dodaja dramaturg predstave Rok Andres, ki ugotavlja, da igra uporablja metafore iz sveta fizike za prikazovanje družinskih ter družbenih odnosov, kjer posamezniki trkajo drug ob drugega, to pa povzroča raznovrstne reakcije in posledice. »Ravnotežje med metaforičnostjo in resničnostjo, vpisano že v besedilo, smo se trudili ujeti tudi v uprizoritvi.« Predstava je po besedah Ivane Djilas »scensko zahtevna in vizualno očarljiva«, scenografijo in video je zasnoval Dorian Šilec Petek, za kostumografijo je poskrbela Tina Bonča, odrski gib je oblikovala Vita Osojnik, svetlobo pa Andrej Hajdinjak; avtorja glasbe sta Val Fürst in Pavel Panon Raščan. Poleg prej omenjenih igrajo še Saša Tabaković, Jure Šimonka, Mina Švajger in Rok Vihar.