Docela tiho nas je pred dnevi v 99. letu starosti zapustila Draga Ahačič, gledališka režiserka in igralka, teatrologinja in publicistka, gledališka pedagoginja, prevajalka, v prvi vrsti pa umetniška vodja gledališča Ad hoc, poleg Eksperimentalnega gledališča in Odra 57 tretje eksperimentalne skupine, ki je slovensko gledališko prizorišče v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja pripravila na sodobnost. Med drugo svetovno vojno je bila članica SNG Drama na osvobojenem ozemlju, po vojni igralskega ansambla ljubljanske Drame SNG, vzporedno pa je študirala na takratni Akademiji za igralsko umetnost in diplomirala leta 1951 v prvi generaciji. Gledališče Ad hoc je ustanovila po večletnih nesoglasjih v matični hiši, ki so bila natrgana s študijskimi obiski v Parizu (tam je obiskovala predavanja na gledališkem konservatoriju in pridobivala znanje o odrski igri), in pa zaradi neizrabljenosti v umetniškem smislu; čutila je potrebo po odlepljenju od prostora, že impregniranega s tujimi estetskimi vzorci.
Z Balbino Baranovič sta kot častni izjemi prebili podrejeni položaj ustvarjalk v slovenskem gledališču. Samoupravni principi ju niso docela obšli, postavili pa so ju na rob, v vodenje eksperimentalnih odrov, kot individualistki, nekakšni samotni jahalki brez zaveznikov. Leta 1958, ko je bila fascinacija z dramsko besedo izrazita, je gledališče Ad hoc prvo vpeljalo v slovenski prostor Sartra, Anouilha, Marivauxa in Giradouxa, predstavi Strindberga in Rožanca. Pobudo Žarka Petana po združitvi z Odrom 57 januarja 1958 (ko je Oder 57 še iskal svojo pravo podobo) je zavrnila, ker ni videla skupnega imenovalca – potrebe po estetski politični akciji ni čutila, zanimal jo je igralski izraz, vprašanje govorne interpretacije; insistirala je pri dramskem gledališču, podrobni razčlembi dela, bolj kot za moderen repertoar ji je šlo za odmik od deklamatorstva k pogovorni komedijski konverzaciji, ki komikov ne enači z burkaštvom in pove tudi kaj ostrega. Doba Ahačičeve v Drami, ki teče v znamenju »apriornega nasprotovanja«, jo tudi že kaže kot človeka argumenta in disputa, kot prihodnjo aktivno pisko pisem bralcev o aktualnih temah kulture, politike, urbanizma, ekologije.
Z gledališko vzgojo se je začela ukvarjati precej naključno. Po odhodu Baranovičeve iz Mladinskega leta 1963 je bila nekaj časa predvidena za prevzem umetniškega vodenja z drugim gledališkim konceptom, a ji je direktor Pionirskega doma Zvone Miklavič nato ponudil mesto na drugem koncu stavbe Akademskega kolegija. Delo z otroki je zastavila s poudarkom na improvizaciji, klesanju razumljivega govora in uvajanjem v besedila, ki niso presegala zmogljivosti otrok, pač pa so jih postopoma izgrajevala; ena njenih učenk je bila Saša Pavček.
Po izidu knjige Gledališče besede (1998), nekakšnega vademekuma teoretskih pogledov Ahačičeve, ki so nasprotni »uradno monopoliziranim gledališkim trendom«, se ji je zazdelo, da je povedala vse. Dramska dimenzija naj bi se porazgubila zaradi ustvarjanja učinka na gledalca; ugovarjala je teoretikom, ki opravičujejo odprtost dramskega besedila vsakršnemu tolmačenju, toda v gledališki praksi po letu 1965 je stopila v ospredje prav ta razlaga. Draga Ahačič je tako ponovno obšla osrednji gledališki tok, izpeljala akt nepodreditve in to tudi argumentirala.
Draga Ahačič je tu kot podton, ki bo ostal.
