Da, tudi pri nas bi Kochu sodili za 164 kaznivih dejanj uboja. Ključno vprašanje pa bi bilo, ali ga izredne okoliščine, v katerih je deloval, razbremenjujejo odgovornosti. V pravniškem jeziku gre za vprašanje »skrajne sile«, ki je tako pri nas kot v večini drugih pravnih sistemov zakonsko urejeno. Med zakonskimi ureditvami tega vprašanja obstajajo drobne razlike, ki pa se prav v primerih, kakršen je ta, lahko izkažejo za usodne.
Sodba na premieri je bila, vsaj zame, pričakovana. Verjetno bo tudi na prihodnjih predstavah Koch s prepričljivo večino spoznan za nedolžnega. Ker je deloval v duhu dobrega in premagal zlo. Pa vendar, morala je zelo raztegljiv pojem, pravo tudi, vendar vseeno manj. Drži? Ali je pravo pri ohranjanju pravne države in nenazadnje demokracije ter življenja, kot ga pozna zahodna civilizacija, nad moralo? Bi se tega morali držati tudi »porotniki« v predstavi?Drži, dilema ima svojo pravno in svojo etično razsežnost. O Kochovi etični dilemi se razpravlja vsaj od antike naprej v različnih variantah: plavajoč tram, za katerega se ujameta dva brodolomca, nad vodo pa lahko drži le enega; planinec, ki se mora odločiti, ali bo odrezal vrv, na kateri je obvisel njegov plezalski kolega in ga vleče v prepad; kretnica, s katero lahko preusmerite vagonček, da namesto desetih povozi tri ljudi, brodolomci na čolnu, ki lahko preživijo le tako, da pojedo enega izmed njih; draga zdravila ali medicinske naprave, ki jih je vselej na voljo manj, kot je ljudi, ki bi jih potrebovali…
Z vidika praktične etike sta v grobem znana dva pristopa k reševanju teh dilem. Prvi je utilitaristični, ki pravi, da nam v tako težkih položajih ne preostane drugega, kot da izberemo manjše zlo. V našem primeru bi to pomenilo, da je bolje žrtvovati nekaj minut življenja, ki je še preostalo potnikom na letalu, in s tem preprečiti tisoče smrti na stadionu.
Drugi pristop zavrača »tehtanje zla« in poudarja, da se nedolžnih ljudi ne sme nikoli »instrumentalizirati« za reševanje drugih ljudi. S tem pristopom povezujemo stališče, da so vsa življenja vredna enako, ne glede na to, koliko časa bodo še trajala, pa četudi samo še tri ali pet minut. V ozadju tega stališča je lahko tudi strah pred »spolzkim pobočjem«: če danes v Kochovem primeru dopustimo skrajšanje življenj potnikov na letalu, bomo jutri od ljudi po bolnišnicah začeli zahtevati, naj izpraznijo postelje in jih odstopijo tistim z več možnosti preživetja.
Rešitve, ki jih sprejemajo različni pravni sistemi, se napajajo pri teh etičnih premislekih. Tu se posamezne pravne kulture razlikujejo. Ameriški pravnik v glavnem nima težav s prvim pristopom, ki prisega na izbiro manjšega zla, za Nemce pa je značilno, da so bolj skeptični glede utilitarizma – v našem primeru poudarjajo tudi pomen človekovega dostojanstva potnikov na letalu. Za naše pravo bi rekel, da je nekje vmes.
Kako bi v našem pravnem sistemu sodnik lahko Kocha spoznal za nedolžnega? S kakšnimi argumenti?V našem pravnem sistemu obstaja pravna podlaga, po kateri bi bilo mogoče Kocha oprostiti. To je tako imenovana »opravičljiva skrajna sila«, ki je urejena v drugem odstavku 32. člena kazenskega zakonika. Pod določenimi pogoji je mogoče oprostiti tudi človeka, ki je pogubil življenja nedolžnih ljudi, da bi rešil druga življenja. Tu obstaja drobna, a pomembna razlika med našo in nemško rešitvijo. Nemški kazenski zakonik dopušča oprostitev samo v primeru, če je storilec pred nevarnostjo branil sebe ali svoje bližnje; pri nas tega pogoja ni. Z drugimi besedami: naše pravo je do Kocha prizanesljivejše.
Mene so prepričale tožilkine besede o tem, da bi bilo tragedijo mogoče preprečiti, saj bi lahko izpraznili stadion. Pa ga niso, ker so pristojni vedeli, da bo Koch rešil zadevo. Če ne drugače, z razstrelitvijo letala. Tudi zato je treba Kocha obsoditi. Da družba ve, da je tako ravnanje kaznivo, in da se v prihodnje ne bi zgodilo, pač pa bi izpraznili stadion.Avtor je dramo napravil še bolj »dramatično«, ko je na dveh mestih nakazal možnost, da bi tragedijo morda lahko preprečili tudi drugače: potniki bi morda lahko vdrli v pilotovo kabino in obvladali teroriste in stadion bi morda lahko še pravočasno izpraznili. Ti dve hipotetični možnosti budita v gledalcu dvom o sprejemljivosti Kochovega ravnanja. Toda po drugi strani: ali je Koch kriv za to, da pristojni niso niti poskusili izprazniti stadiona in da potnikom ni uspelo pravočasno preusmeriti letala? Kot nam da vedeti Kochov zagovor, je s sestrelitvijo čakal do zadnjega, zanjo se je odločil šele takrat, ko je bila to edina možnost za rešitev ljudi na zemlji. Ideja »Kocha je treba kaznovati zato, da bodo pristojni drugič izpraznili stadion«, pa je nesprejemljiva. Tudi vam ne bi bilo všeč, če bi vas kaznovali zato, da vaši šefi v prihodnosti ne bi ponavljali napak.
Je Koch torej kriv ali nedolžen?Dilema, ki jo je odprla predstava, je ena najtežjih v kazenskem pravu. Zato nekateri menijo, da ji pravo niti ne more biti kos, da se mora »umakniti« in prepustiti posamezniku, da »se odloči po svoji vesti«. Mislim, da se pravo, tudi kadar gre za težke primere, ne sme »umikati«, temveč mora ponuditi smernice za ravnanje. Na koncu predstave sem v skrinjico oddal listič »ni kriv«. Verjamem, da pet minut življenja, ki je preostalo potnikom na letalu, ne odtehta življenj, ki so bila rešena. Hkrati pa mislim, da je strah pred »spolzkim pobočjem« (če danes oprostimo Kocha, bomo jutri dopustili pobijanje ljudi po bolnišnicah) pretiran. Gre za različne položaje, ki zahtevajo različno presojo.
Predstava in glasovanje na koncu po mojem mnenju dobro pokažeta, da krivda ni nekaj, kar »je ali pa ni«, temveč je nekaj, kar posamezniku pripišemo. Pripišemo mu jo na podlagi pravnih in socialnih konvencij, pa tudi na podlagi naših osebnih stališč (ki so lahko reflektirana ali pa tudi ne).
