Ob deseti obletnici smrti gledališkega režiserja Tomaža Pandurja se bosta Drama SNG Maribor in Festival Borštnikovo srečanje v sodelovanju z Umetnostno galerijo Maribor z raznovrstnim programom poklonila temu edinstvenemu gledališkemu ustvarjalcu, ki je močno zaznamoval tako slovenski kot mednarodni gledališki prostor. Za uvod bodo v UGM Kabinetu v nedeljo, 12. aprila, odprli razstavo Iskanje in definiranje lepote, ki so jo avtorsko zasnovale Livija Pandur, Tanja Lužar (Drama SNG Maribor) in Živa Kleindienst (UGM).
Na njej bo skozi gledališko fotografijo in tudi drugo arhivsko gradivo predstavljenih šest Pandurjevih uprizoritev iz obdobja njegovega umetniškega vodenja Drame SNG Maribor (1989–1996). Osnova postavitve bodo črno-bele fotografije, ki jih je ustvaril fotograf Angelo Božac in ponujajo natančen dokument »Pandurjeve ustvarjalne vizije, njegove neizmerne strasti do ustvarjanja novih svetov ter le njemu lastne poetike, ki ji je bil zvest do konca svoje ustvarjalne poti«, kot so zapisali v UGM.
Sedem prelomnih let
Uprizoritve, ki jih je Tomaž Pandur v sedmih letih postavil na oder mariborske Drame, so premikale takratne meje gledališke umetnosti, vznemirjale in tudi razburjale, vsekakor pa ni nikakršnega dvoma, da so bili Faust, Hamlet, Carmen, trilogija La divina commedia (Inferno, Purgatorio, Paradiso), Ruska misija in Babylon predstave, ki so mariborsko gledališko hišo na novo postavile na svetovni gledališki zemljevid. Pandur je takrat že kot razmeroma mlad režiser pokazal nevsakdanje obvladovanje moči vizualnega simbolnega jezika, s katerim je klasična besedila z inovativnimi scenskimi postavitvami preoblikoval v drzne in sugestivne odrske svetove.
Razstava bo na ogled do 5. junija, zatem pa se bo v času Festivala Borštnikovo srečanje (ki bo med 8. in 21. junijem) preselila še v SNG Maribor. V okviru festivala bodo ob razstavi pripravili tudi okroglo mizo, niz dogodkov, posvečenih temu prezgodaj preminulemu režiserju, pa bo dopolnila uprizoritev Immaculata – prav s to predstavo naj bi se Pandur leta 2016 po daljšem premoru vrnil v mariborsko Dramo, že začeti projekt pa je nato po njegovi smrti dokončala njegova sestra, dramaturginja Livija Pandur, s katero sta tudi skupaj pripravila besedilo za to uprizoritev (nastajala je po romanu Marijin testament irskega avtorja Colma Tóibína).
Prezgodnja smrt na odru
Tomaž Pandur (1963–2016) je nase opozoril že v zgodnji mladosti, ko je kot dijak Prve gimnazije Maribor ustanovil gledališko skupino Tespisov voz in že s svojimi prvimi predstavami razburkal domačo gledališko pokrajino. Po študiju gledališke režije na ljubljanski AGRFT, kjer je za režijo diplomske uprizoritve Marija Stuart prejel študentsko Prešernovo nagrado, je svojo prvo profesionalno – in danes kultno – uprizoritev Šeherezada zrežiral leta 1989 v Slovenskem mladinskem gledališču, istega leta pa že prevzel umetniško vodenje mariborske Drame, ki jo je vodil sedem let. Po odhodu iz Maribora se je preselil v New York in se preizkusil tudi na področju filma, gledališko ustvarjanje pa je pozneje nadaljeval v Nemčiji, Španiji, Srbiji in na Hrvaškem, pri čemer se ni omejeval zgolj na dramske režije, temveč je ustvarjal tudi v operi in baletu.
Skupaj z Livijo Pandur, sicer njegovo redno sodelavko, je leta 2002 ustanovil produkcijsko hišo Pandur.Theaters, v okviru katere so nastale predstave Hazarski besednjak, Sto minut, Pekel, Tesla Electric Company, Barok in Somrak bogov, v koprodukciji s HNK Zagreb in evropsko prestolnico kulture v Mariboru pa je na oder prelil tudi Tolstojev roman Vojna in mir. V HNK Zagreb je postavil še Medejo in Michelangela, v slovenski gledališki prostor pa se je znova vrnil leta 2014, ko je v ljubljanski Drami po Shakespearu zrežiral dramski diptih Rihard III. + II., leto zatem pa še Fausta. Umrl je 12. aprila 2016 med vajo za predstavo Kralj Lear v Narodnem gledališču v Skopju.