Kot je med drugim zapisala komisija, sestavljali so jo Gregor Butala, Marjana Lenasi - Lipovšek in Jakob Ribič, je nagrajenka v svoji vlogi bravurozno pregnetla zunanje pritiske z osebnimi stiskami in ustvarila »dobro znano slehernico našega vsakdana«.
Družba medijskih vsebin Dnevnik nagrado podeljuje že od leta 1988, prva nagrajenka je bila Jožica Avbelj za vlogo Katarine v Shakespearovi Ukročeni trmoglavki, Jana Zupančič pa jo je zdaj prejela že tretjič (doslej tudi v letih 2010 in 2016). Letošnja lavreatka, sicer dolgoletna članica MGL, kjer se je zaposlila takoj po končani akademiji ter v njem do danes ustvarila dolgo vrsto vidnih in pomembnih vlog, je sicer v zadnjih letih dobila za svoje delo še več drugih priznanj, med njimi tudi Borštnikovo nagrado za igro in nagrado Prešernovega sklada. Uspešno deluje tudi na filmu in televiziji.
Družbeni vplivi na intimo
»Predstava Zakaj sva se ločila, ki je nastala po novem dramskem besedilu Katarine Morano, razpira vprašanje sodobnih dinamik v partnerskih odnosih,« je v utemeljitvi uvodoma navedla Dnevnikova komisija. »Na primeru dveh sorazmerno tipičnih predstavnikov srednjega razreda odkriva, kako v razmerje, ki naj bi bilo vendar osebno in intimno, vseskozi vdirajo družbeni vplivi od zunaj. Še zlasti se zdi, da to velja za diktat sodobnega neoliberalnega kapitalizma, ki posameznike sili, da delajo veliko in predvsem ves čas, da hitijo in se nikoli ne ustavijo, da so torej podvrženi logiki produktivnosti in nenehne optimizacije – ne le v službi, pač pa tudi v polju zasebnih odnosov.«
»Dovršeno in navdušujoče«
»Čeprav se predstava vrši na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega, se na ravni izrabe gledaliških oziroma estetskih sredstev zadovolji z ustrezno mero minimalizma. To na široko odpre prostor za zahtevno igralsko delo in člani komisije za Dnevnikovo nagrado z veseljem ugotavljamo, da Jana Zupančič to nalogo opravi z vso bravuroznostjo, s svojim soigralcem pa hkrati vzpostavi navdušujočo igralsko dinamiko, na kateri predstava sloni in nazadnje tudi uspe. Jana Zupančič sijajno ubesedi gosto izpisan dialog, prepoznaven iz vsakdanjih situacij naših življenj, hkrati pa z izjemno natančnostjo, iskrenostjo, pa tudi tenkočutnostjo utelesi vse tiste detajle, okruške in drobce, v katerih gledalec prepozna, kako posameznico postopoma načenja ritem življenja po taktu sodobnega kapitalizma in jo preobremenjuje, spravlja v kot, nesrečo in tesnobo. V liku Tine Jana Zupančič uspešno pregnete zunanje pritiske z osebnimi stiskami in tako v slogu naturalizma ustvari nam zelo dobro znano slehernico našega vsakdana,« so še zapisali.
