Nocojšnji uvodni premieri sezone v Mestnem gledališču ljubljanskem, uprizoritvi znane drame Saloma Oscarja Wilda v režiji Miloša Lolića, je že po tradiciji sledila podelitev Dnevnikove nagrade za izstopajočo umetniško stvaritev na odru te gledališke hiše v pretekli sezoni, ki jo naša medijska družba podeljuje vse od leta 1988. Dobil jo je igralec Primož Pirnat za vloge Spasoja Blagojevića v komediji Pokojnik, Alekseja Kirilova v predstavi Besi in Blaža Potočnika v predstavi Buržoazija.
Kot je v utemeljitvi nagrade med drugim zapisala komisija – sestavljali so jo Gregor Butala, Jakob Ribič in Marjana Lenasi Lipovšek –, je Pirnat v pretekli sezoni ustvaril izjemen igralski opus in bil eden izmed glavnih stebrov kar treh različnih uprizoritev.
»V svojih umetniških stvaritvah je znova izkazal izrazito igralsko širino in volumen; blestel je tako v komičnih, hrupnih, na igralsko moč ter prezenco odigranih vlogah kakor tudi v nežnih, meditativnih in introspektivnih likih; bil je zabaven in duhovit, pa tudi neprijeten in nevaren; utelesil je človeško nečimrnost in pohlep, a tudi krhkost in skromnost.« Za Pirnata je to sicer druga Dnevnikova nagrada – prvič jo je prejel leta 2014 za vlogo Jaga v Shakespearovem Othellu režiserja Jerneja Lorencija.
»Kot Spasoje Blagojević je bil spletkarski, pretkani, koristoljubni predstavnik kapitalistične družbe, ki mu je ekonomska računica pomembnejša od vsakršnih moralnih dilem; kot Aleksej Kirilov je bil – nasprotno – poglobljen, filozofsko razmišljujoč, vase zazrti član širšega revolucionarnega krožka; spet drugače je odigral Blaža Potočnika kot tipičnega pripadnika nouveau riche, pretenciozneža, ki se na vse pretege trudi ustvarjati vtis omikanega človeka ter s pretvarjanjem prikriti svojo resnično značajsko in intelektualno praznino,« je v utemeljitvi še pojasnila komisija.
»S svojo navdušujočo igralsko kapaciteto je tako razprl pahljačo raznolikih osebnih psihologij, determiniranih s širšimi družbenimi in zgodovinskimi silnicami, pri tem pa gledalkam in gledalcem ni ponudil le užitka ob opazovanju njegove umetniške briljantnosti, temveč jih je – v časih, za katere se zdi, da to resnično potrebujejo – spodbudil tudi k dvomu in kritičnemu premisleku.«
