S projektom Še ena igra solz, kot je naslov njenega ravnokar izdanega albuma avtorskih pesmi, a tudi performansa, s katerim bo omenjeni nabor skladb razširila v odrski izvedbi, se vrača nemara ena naših najbolj svojevrstnih ter nevsakdanjih sodobnih umetnic, Irena Z. Tomažin. Ustvarjalka, ki se je najprej uveljavila kot plesalka, koreografinja in performerka, se je s svojim raziskovanjem glasu, kot se plasti med telesom, gibom in prostorom, že pred časom utrdila tudi kot prepoznavna vokalistka, pevka in glasbena improvizatorka; za svoje dosežke v plesu, glasbi ter performativnih projektih je prejela že več nagrad.
Glasbeno oziroma zvočno eksperimentalno delo Irene Z. Tomažin temelji na razvijanju pokrajin glasu kot fizične materije, v katerih se spajajo besede oziroma drobci besedil, melodično petje in razširjene vokalne tehnike, ki ne pripadajo zgolj glasu, temveč telesu samemu. Glas in gibanje je doslej kombinirala tudi v približno deseterici avtorskih predstav.
Počasno gnetenje pesmi
Njen novi album Another Crying Game, ki je pravkar izšel pri založbi Kamizdat, je v nekem smislu način odmev in nadaljevanje njenega uspešnega samostojnega glasbenega prvenca Crying Games iz leta 2011 – že na omenjenem albumu »avantgardnih šlagerjev« se je izkazala kot izredno spretna avtorica pesmi v »klasičnem« formatu, pa čeprav se je (tako prej kot tudi pozneje) praviloma osredotočala na precej širše raziskovanje človeškega glasu in giba, bodisi skozi lastne projekte ali v sodelovanjih z različnimi domačimi in mednarodnimi umetniki.
Nekatere pesmi z novega albuma oziroma njihovi zametki so stari že skoraj dve desetletji, v njih pa se odraža razpon časa, skozi katerega je klesala svoj glas preko gnetenja, pisanja, brisanja in ponovnega zapisovanja različnih fragmentov, ki so se nato skozi proces nenehnega pozabljanja in vztrajnega vračanja naposled prelevili v pesmi. Del pesmi na novem albumu je tako nastajal že v obdobju priprave prvenca, spet druge pa so bile v osnovi ustvarjene za posamične plesno-gledališke predstave in so pozneje dobile nova besedila, dodatne melodije ter postopoma tudi dokončno obliko.
Male vsakdanje drame
Kot omenjeno pa se album podaljšuje tudi v performans avant-šlagerskih pesmi Še ena igra solz, ki ga bo v produkciji zavoda Emanat jutri ob 20. uri premierno izvedla v Gledališču Glej, še dve ponovitvi pa bosta sledili v nedeljo in ponedeljek. Na tem približno uro trajajočem nastopu bo Irena Z. Tomažin ob živem in nasnetem petju tudi karakterno utelesila in uprizorila vsebine pesmi, ki so na neki način igra raznovrstnih čustvenih stanj znotraj fragmentov zgodb vsakdanjega življenja, nekakšne male drame, »ki oblikujejo smešne, bizarne ali usodne poti našega doživljanja sebe, drugih ter sveta«.
Dramaturški svetovalec je bil Sašo Vollmaier, scenografijo je zasnovala Karolína Kotrbová, kostumografijo pa Dajana Ljubičić. Za glasbene aranžmaje in snemanje sta poleg avtorice poskrbela še Andraž Mazi in Aldo Ivančič.