Na Danskem rojena igralka v slovenskem gledališkem prostoru ustvarja že več kot trideset let. V tem času se je uveljavila kot ena najvidnejših osebnosti na naših odrih; zaznamovala jih ni samo s človeško toplino, ironičnim humorjem in igralskim perfekcionizmom, temveč tudi z izkušnjo tujke, ki je morala v novem okolju še enkrat brusiti eno osnovnih igralskih sredstev – in spregovoriti v neznanem jeziku. »To je bil dolg, zapleten, težaven proces. Na začetku sem delala s pomočjo angleškega ali nemškega prevoda besedila. Vrsto let sem začenjala študij dva meseca prej kot kolegi, saj sem si morala vlogo najprej postaviti sama pri sebi v danščini, da sem prišla v stik z likom, s tem, kar doživlja,« se spominja. »Kajti slovenščina je bila zame takrat le zvok, nekakšna silno lepa, pa vendar čudna glasba. Pri tem ne govorim toliko o intelektualnem razumevanju, temveč o tisti prvinski, organski izkušnji, ki jo dobiš v otroštvu – ko sta beseda in pojav, ki ga označuje, zlita v eno, ter se ti ob določenem zvoku samodejno sproži morje asociacij in doživljajev.«
Toda sčasoma ji je uspelo, da se je naselila tudi v slovenskem jeziku – z ogromno vztrajnosti, odrekanja, pa tudi svetovljanske drže, ki je zaznamovala že njeno dotedanjo pot. Po končani gimnaziji je na primer leto dni potovala po Evropi in takratni Sovjetski zvezi; leta 1982 je začela študij dramske igre na Akademiji za gledališče v Aarhusu, a že kmalu zatem za več mesecev odšla v ZDA, leta 1984 pa je bila sprejeta na študij igre na znani gledališki šoli Jacquesa Lecoqa v Parizu – prav tam je spoznala tudi poznejšega soproga, dramskega igralca Borisa Ostana. Zatem je na Danskem poučevala gib ter improvizacijo, režirala in igrala, nato pa se je skupaj z možem pridružila londonski skupini Theatre de Complicité ter se z njo podala na mednarodno gostovanje.
V Sloveniji živi od leta 1989; kot igralka je pri nas prvič nastopila v drami Železniške informacije v Gledališču Glej, v 90. letih pa je kot svobodnjakinja ustvarjala v več institucionalnih in neinstitucionalnih gledališčih; med letoma 1994 in 1997 je v humoristični televizijski seriji Teater Paradižnik igrala Gudrun, Danko, ki se uči slovenščine, in z njo dosegla prepoznavnost v najširši javnosti. Pripravljala je tudi avtorske projekte, kot sta bila Palčica v LG Ljubljana (1999) ali Grdi raček (Cankarjev dom in Bunker, 2003), za katerega je bila nagrajena z zlato paličico. Še ena prelomnica na njeni poti je bila zaposlitev v Mestnem gledališču ljubljanskem leta 2004 – od takrat le še redko nastopa kje drugje, v matični hiši pa je svojo umetnost izbrusila do novih višin. gb
