Igralsko je Boris Cavazza zablestel ali – z besedami teatrologa Vasja Predana – »dobesedno zmagoslavno vstopil v gledalsko zavest in igralsko zgodovino« z vlogama v Molièrovih komedijah Skapinove zvijače in Improvizacija v Versaillesu, za kateri je prejel nagrado Prešernovega sklada. V letih 1978 in 1979 je na Borštnikovem srečanju prejel nagradi za vlogo v Krleževi Gospodi Glembajevi v režiji Franceta Jamnika in za vlogo Georgija v Jovanovičevi Osvoboditvi Skopja, nato jih je sledilo še zelo veliko. Za vloge Dantona, dr. Grozda in Stavrogina v Jovanovičevi dramatizaciji romana Dostojevskega Besi je leta 1987 tudi prejel Prešernovo nagrado.
Ta intervju z Borisom Cavazzo je nastal ob njegovi 80-letnici, ki jo bodo nocoj veselo praznovali na odru ljubljanske Drame, in je morda bolj »pristranski«, saj se ozira bolj po njegovih filmskih vlogah in scenarijih.
Koliko časa že, ali ne bo že kar pol stoletja na odrskih deskah in filmskem platnu?Če ne kakšno leto ali dve več. Že kot študent sem nastopil v Novačanovi drami Herman Celjski, leta 1967 pa sem celo prejel Prešernovo nagrado za Eddieja v predstavi Millerjevega Pogleda z mostu.
Pa tudi v filmu ste se hitro znašli, in to kar v eni glavnih vlog v Peti zasedi (1968) Franceta Kosmača. Tam ste igrali sicer šarmantnega, vendar tudi inkvizitorskega partizanskega politkomisarja, ki vsakogar sumi in zaslišuje. To je sploh eden boljših partizanskih filmov, še s to posebnostjo, da prikaže »vojno« med partizani samimi.Nič čudnega, ko pa je scenarij napisal Vitomil Zupan. Ampak takrat o tej stvari sploh nismo veliko razpravljali. Vito je bil že zelo bolan, a je še vseeno hotel na safari v Afriko.
Ali veste, zakaj sem omenil tega pol stoletja? Hotel sem reči, da morate biti pri svetem Geneziju dobro zapisani.Kdo pa je to?
Krščanski svetnik in zavetnik igralstva.Ne ga lomit, igralci imamo zavetnika?
In to kakšnega! Genezij je iz časa rimskega cesarja Dioklecijana, ki je preganjal kristjane in celo spodbujal gledališke predstave, ki so smešile in sramotile krščanstvo. V eni takšnih predstav je nastopil Genezij, ki je igral pobožnega kristjana. Ko pa je žebral molitvice in opravljal krščanske obrede, se je tako vživel v vlogo, da je zares postal kristjan, in začel razširjati krščanstvo. Ko je to prišlo na uho cesarju Dioklecijanu, ga je dal mučiti in usmrtiti na prav tistem odru, na katerem je igral kristjana, ki je umrl mučeniške smrti. Tako je Genezij postal krščanski mučenik in svetnik ter zavetnik igralstva. Vi pa ste prav tako kot igralec tudi kot profesor igre na AGRFT redno poudarjali, da se igralec ne sme poistovetiti s svojo vlogo.Seveda ne. Sem pa res slišal podobno zgodbo. Ko je pri nas gostoval ruski režiser Gončarov, mi je povedal resnično anekdoto o igralcu, ki je igral Lenina v predstavi Življenje Lenina in se tako identificiral s to vlogo, da je igral Lenina še potem, ko je stopil z odra. Nazadnje je končal v norišnici.
Pri filmu pa je že drugače. Tu se podobne identifikacije dogajajo pri občinstvu. Eden zadnjih primerov je prav slovenski: ko je Ljubljano obiskal igralec, ki je v avstrijski TV-nadaljevanki Gorski zdravnik igral zdravnika, so ga ljudje spraševali za zdravniške nasvete.To se je dogajalo tudi v gledališču. Ivanka Mežan mi je nekoč pripovedovala o svojih izkušnjah, ki jih je imela, ko je med vojno igrala na partizanskem odru: igralcu, ki je igral kakšnega negativca, se je lahko primerilo, da so ga pred gledališčem počakali in hoteli pretepsti.
Sicer pa je pri filmu pogosto tako, da lik, ki ga igralec igra, vsaj deloma oprejo na lastnosti iz njegove biografije. Mar niste tudi vi dobili vloge Tenorja v Klopčičevem filmu Vdovstvo Karoline Žašler tudi zato, ker ste znali tako dobro zapeti italijansko kancono O, Mari? Vsi vemo, da Boris Cavazza tudi rad prepeva, pa ne samo italijanskih kancon. Še posebno imeniten pa se mi zdi prizor, ko pride Tenor zvečer k še mladi in čedni vdovi Karolini (Milena Zupančič) in pri mizi… zaspi. Tu se zdi, kot da je režiser za »učinek presenečenja« izkoristil neko drugo lastnost iz igralčeve biografije.No, recimo. (Smeh.)
V Zafranovićevem filmu Muke po Mateju pa igrate tovarniškega delavca, ki je dober boksar. Kar ste bili nekoč tudi sami. Tako kot tudi trener Ivan Prebeg.Ampak Lordan tega ni vedel. Ko mi je ponudil vlogo, mi je rekel: Boš moral pa tudi boksati, veš. Ja, nič takega, sem mu rekel, saj sem to počel pet let. Prebeg pa je bil celo profesionalni boksar, evropski prvak. Toda njegov padec je bil seveda igran. Še dobro, da sem vse te fizične prizore odigral pred svojo nesrečo.
Ko ste padli v grob.Da. Ko smo snemali tisti prizor s pogrebom, me je nenadoma obšla huda slabost in ves sem porumenel. Zafranović mi je rekel: Nehaj, ne vživljaj se preveč v svojo vlogo. Seveda se nisem nič vživljal, ampak sem omedlel in padel v grob. Producent Branko Lustig me je peljal v vojaško bolnišnico v Splitu in tam sem ostal 75 dni, ker dolgo niso ugotovili, kaj mi je. Imel sem obstrukcijski hepatitis. Po operaciji sem dobil še sepso in mi nekaj časa niso mogli zašiti rane, Lordanu pa se je mudilo: »Bo že Karpo tako posnel, da se te rane ne bodo videle.«
Po dolgem času sem si spet ogledal Muke po Mateju, na internetu. Kljub obupno slabi kopiji ste še vedno prepoznavni, ne pa vaš glas. So vas dublirali?Da, zato tudi nisem dobil nagrade na puljskem festivalu. Lordan ni bil zadovoljen z mojo dalmatinščino, v kateri se mora razločno slišati, kdaj rečeš luka in kdaj Luka. Eno je pristanišče, drugo pa ime.
In tudi v Kavčičevem Beguncu igrate študenta medicine, ki se v času italijanske okupacije iz Padove vrne v Ljubljano, kjer ga začnejo takoj vabiti tako beli kot rdeči. V cerkvi imate dober prizor z Radetom Šerbedžijo, ki igra belogardista.Se spomnim, da. Rade je pred kratkim v Los Angelesu dobil nagrado Mary Pickford za tujega igralca.
Z malce »tujim« ameriškim naglasom, zaradi katerega je verjetno dobival predvsem vloge Rusov.Res je. Rade tudi dobro poje, vendar tega niso izkoristili v nobenem ameriškem filmu. Da, ta njegov naglas… Popolno nasprotje je Mira Furlan, ki brezhibno govori angleščino. Ko sva pred leti oba igrala v Medeji na Brionih, sem jo povprašal, kako je kaj v Ameriki. »Naj ti zadostuje tole,« mi je rekla. »Veliko sem hodila na avdicije in na eni sem se dobro pripravila na neko klasično vlogo, potem pa mi je režiser rekel: 'Vi ste čudovita igralka, vendar niste za v posteljo.' Imelo me je, da bi skočila nanj in ga zadavila.«
Ko sem bil v New Yorku, sem obiskal tudi Actor's Studio, kot opazovalec. Zapomnil sem si dva igralca, ki sta odlično odigrala neki prizor, a ju je prekinil glas slavnega režiserja Arthurja Penna: »Ali vidva nameravata s to svojo igro zaslužiti tudi kaj denarja?«
Film Kormoran je režiral Anton Tomašič, toda po vašem scenariju in z vami v glavni vlogi. Tam sem prvič slišal, da obstajata dva načina smrti. Vaš lik Maks, nekdanji mornar, ki se je obesil na prečko nogometnega gola, je najbrž umrl »pametne« smrti.Haha, mislite na zdravnikove besede: Pametni umre, kadar hoče, tepec pa, kadar mora.
Na to, ja. To je bil eden najboljših prizorov smrti v slovenskem filmu.Vendar si ga sploh nisem izmislil. Ta prizor sem napisal kot poklon svojemu prijatelju, ki je bil prav tako pomorec in se je na nogometnem igrišču v Šiški obesil na gol. Tudi več drugih sekvenc se opira na njegovo zgodbo: bil je alkoholik in zato ni mogel dobiti službe.
Na začetku 90. let ste napisali politični satiri za TV-filma Primer Feliksa Langusa in Predsednik, oba v režiji Antona Tomašiča. Tudi vas so poskušali zvabiti v politiko.Res je, najprej je to poskušal Dimitrij Rupel, potem pa tedanji kulturni minister Andrej Capuder. Oba sem zavrnil. Minister Capuder mi je predlagal, da bi postal ravnatelj Drame. O, to pa ne, sem mu rekel. Doslej so še vsi direktorji Drame nasrkali. Ker te prej ali slej zasovraži polovica igralcev in igralk. Kot direktor moraš pač manipulirati. Ne, hvala. Politika me nikoli ni niti najmanj mikala. Tam prehitro postaneš ceneno blago.
Saj verjetno veste, zakaj sem privlekel politiko. Imamo predsednika vlade, ki je bil igralec.Ampak Marjan Šarec je v vlogi premierja čedalje boljši. Na začetku se mi je zdel še precej okoren. Na sprejemnih izpitih na AGRFT ga najprej niso hoteli vzeti. V komisiji sva bila tudi midva z Rifletom (Tonetom Hočevarjem) in sva mu predlagala, naj pokaže tisto, v čemer misli, da je dober. Rekel je, da je dober v improvizaciji in imitaciji. In je imitiral Tuđmana, prav imenitno. Toda v komisiji so bili še vedno proti, tedaj pa sva z Rifletom rekla, da akademija ni samo za dramske igralce, potrebujemo tudi kakšnega komika. In tako je bil sprejet. Verjetno pa Šarca ni naredila toliko akademija kot pa Radio Ga ga.
