S krstno uprizoritvijo komedije Buržoazija, kot jo je po naročilu Mestnega gledališča ljubljanskega napisal Milan Ramšak Marković, ki pri predstavi sodeluje tudi kot dramaturg, bodo v tej gledališki hiši sklenili program sezone na velikem odru. Premiera bo jutri ob 20. uri, režijo pa podpisuje Nina Ramšak Marković, ki je besedilo tudi prevedla. »Začetna zamisel je bila, da bi pripravili predstavo, ki bi sledila znamenitemu filmu Diskretni šarm buržoazije Luisa Bunuela, toda med pisanjem se je postopno oblikovalo povsem novo, aktualno in v sodobni čas vpeto besedilo,« je ozadje nastanka uprizoritve orisala Barbara Hieng Samobor, direktorica in umetniška vodja MGL. Kljub temu so se odločili, da se velikemu cineastu poklonijo s tem, da v imenu igre ohranijo del filmskega naslova, pa četudi predstava ne govori več zares o buržoaziji, »temveč o nenavadni gmoti, ki jo sestavljamo mi vsi kot pripadniki evropske civilizacije«, je še dodala.
Bunuel se je v svoji mojstrski filmski satiri, v kateri je prepletel bizarne zaplete s sanjskimi prizori, vsaj na videz posmehnil predvsem pokvarjeni eliti in ideološkim aparatom države, vendar je hkrati razpiral tudi mehanizme, ki zlagano družbeno resničnost ustvarjajo ter omogočajo. Precej podobni logiki tu sledi besedilo Milana Ramšaka Markovića, ki je po besedah direktorice napisano – in odigrano – kot komedija, a je hkrati skrajno nenavadno in se izmika običajnim zakonitostim tega žanra.
Senčni rob smešnega
Igra ponuja pogled na prepoznavne, celo simpatične posameznike, ki so tako ali drugače ujeti v različne razredne ter družbene rituale. »Raziskovali smo tisto vrsto komedije, ki je nekoliko na robu smešnega in ne omogoča lagodne sprostitve, saj tematizira razne temačne plati življenja – pri čemer pa ta senca ni nujno nasprotnica komičnega, ampak ga nekako dopolnjuje,« je pojasnil avtor besedila. Poudaril je tudi privilegij, da so »imeli na voljo ustvarjalne pogoje, ki so primerni instituciji, in obenem ustvarjalno svobodo, kot je značilna za neodvisno sceno«.
Režiserka Nina Ramšak Marković je med drugim povedala, da je besedilo napisano fragmentarno in da s številnimi preskoki med prizori ter prizorišči zahteva nekoliko bolj »filmski« jezik in montažo, sploh zato, ker sledi Bunuelovi »čebulni zgradbi«, v kateri se čez resničnost nalagajo raznovrstne sanjske plasti. »Glavni izziv je bil, kako se take predloge lotiti, da ne bo nastala le nekakšna serija skečev, temveč se bo skozi prehode med prizori vzpostavil tudi povezovalni pomenski tok,« je še razložila. S podobnimi vprašanji se je spoprijel scenograf Igor Vasiljev, ki se denimo ni odločil za natančno določanje množice prostorov, temveč se je pri vzpostavljanju krajev dogajanja naslonil tudi na vsebino besedila, različne predmete ali vizualne namige, ki v sebi nosijo določeno vzdušje. Za kostumografijo je poskrbela Tina Pavlović, avtorica glasbe je Jera Topolovec, nastopajo pa Primož Pirnat, Bernarda Oman, Tjaša Železnik, Gašper Jarni, Iva Krajnc Bagola, Miranda Trnjanin, Lotos Vincenc Šparovec, Jure Rajšp, Jožef Ropoša in Jaka Lah.