V Slovenskem mladinskem gledališču bodo kot svojo naslednjo premiero pripravili znameniti Burkaški misterij, eno od najbolj priljubljenih iger zadnje tretjine dvajsetega stoletja, v kateri se je italijanski nobelovec Dario Fo v navezi s soavtorico Franco Rame po zgledu srednjeveških misterijev ozrl na Jezusovo življenje skozi nizanje kratkih prizorov, humorno prepletenih znotraj perspektiv sodobnega časa. Postavitev v režiji Tijane Zinajić, ki bo na odru zaživela v četrtek ob 19.30, se znane predloge loteva na nekoliko drugačen način.
V čakanju odrešenika
»Odločitvi za uprizarjanje te igre je botrovalo več razlogov,« pojasnjuje umetniški vodja Mladinskega Marko Bratuš, sicer tudi avtor priredbe besedila in dramaturg predstave. »Letos tako mineva sto let od rojstva Daria Foja, hkrati smo si želeli pripraviti komedijo z nekoliko večjo igralsko zasedbo, ob tem pa gre tudi za besedilo, ki govori o kaotičnem času, kakršnega živimo in v katerem se zdi, kakor da bi vsi čakali na odrešenika, ki nas bo izvlekel iz trenutnega stanja.« Kot pravi, je prav Jezus že pred dvema tisočletjema ponudil recept za blagostanje, a se ga ne držimo. »Naša družba je utemeljena na krščanskih vrednotah, vseeno pa lahko opazimo velik razkorak med tistim, kar je učil Jezus, ter tem, kako živimo danes.«
Srednjeveški misteriji, podobno kakor tudi Škofjeloški pasijon, so obravnavali raznovrstne biblijske vsebine, najpogosteje je šlo za prikaze življenja Jezusa ali svetnikov. Fo v Burkaškem misteriju obdela odrešenikove nauke in življenjsko pot skozi pogled sodobnega slehernika, ki po skoraj 2000 letih še zmeraj čaka na odrešitev. »Prizore, ki so jih potujoči burkeži izvajali na trgih, je Fo prilagodil za čas ob koncu 60. let preteklega stoletja ter v njih satirično prikazal takratno italijansko družbo, s poudarkom na vladnih in cerkvenih strukturah,« dodaja Bratuš. Pri tem se je avtor osredotočil zlasti na odnos med oblastjo in malim človekom, kar je bil poleg drugih vsebinskih potez eden od razlogov, da je cerkev razglasila igro za bogokletno.
Posodobljena priredba
Burkaški misterij je sicer napisan kot monodrama oziroma kot niz kratkih monologov, osnovanih na svetopisemskih zgodbah, ustvarjalci tokratne uprizoritve pa so se odločili, da besedilo razdelijo med več nastopajočih in ga nekoliko posodobijo; prizore iz Jezusovega življenja tako prikazuje nekakšna potujoča igralska družina, ki predstavo začini še z nekaj glasbe ter zavedanjem, v kaj se je sprevrgel Jezusov »konstruktivni, a naivni optimizem«.
Kot pravi režiserka Tijana Zinajić, se deveterica igralk in igralcev v predstavi med seboj močno razlikuje po tipu igre oziroma gledališkem izrazu, zato se je trudila, da bi jih znotraj celote uravnotežila skozi tisto, v čemer so najboljši. Kot drug pomemben vidik uprizoritve pa je izpostavila iskanje primernega konteksta: »Pri nas krščanska tradicija ni tako izrazita kot v Italiji, niti verni pa ne poznajo tako dobro tradicije in pomena pasijonskih iger. Za izhodišče smo si zato vzeli tisto, kar združuje nas vse – torej splošno strinjanje z Jezusovimi idejami, kot so tiste o medsebojni ljubezni in enakosti, ter želja po boljšem svetu.«
V uprizoritvi, ki je nastajala po prevodu Bogomile Kravos, nastopajo Primož Bezjak, Ivan Godnič, Janja Majzelj, Maruša Oblak, Matej Recer, Katarina Stegnar, Romana Šalehar, Dario Varga, Matija Vastl in pianist Miha Rajterič; scenografijo je zasnoval Darjan Mihajlović Cerar, kostumografijo Matic Hrovat, koreografinja je Lada Petrovski Ternovšek, za glasbo pa je poskrbel Sebastijan Duh.