Primož Bezjak: Velika pričakovanja so vsepovsod okoli nas. Tudi mi kot umetniki veliko pričakujemo od sebe, prav tako od nas veliko pričakuje občinstvo.
Katarina Stegnar: In predstava se ukvarja predvsem z našim razmerjem do občinstva. Pa ne toliko v smislu same gledališke situacije, temveč bolj v povezavi z določenim trendom zadnjih let. Gledališče se je skozi čas razvijalo od dramskega k postdramskemu in performativnemu, torej k neke vrste umetnikovemu samouprizarjanju; zdaj pa so že kar nekaj časa v ospredju osebne zgodbe ljudi, ki niso gledališčniki, ampak na odru stojijo kot nekakšen ready-made, zanimive jih dela njihova življenjska pot oziroma njihova posebna identiteta. Za to vrsto gledališča smo mi kot ljudje pravzaprav nezanimivi: nismo ne zelo mladi ne zelo stari, nismo niti revni, nismo preživeli vojne ali katere druge katastrofe, vse, kar nas določa, je to, da se ukvarjamo z gledališčem.
Branko Jordan: Poleg tega nismo pripadniki nobene ranljive družbene skupine, prej nasprotno: smo beli ljudje srednjih let, solidno situirani, brez posebnih problemov, torej del nadreprezentirane skupine, ki se ji pripisuje tudi družbeno moč. Ko se tega zaveš, dobiš občutek, da bi se moral pravzaprav za to svojo nehoteno pozicijo opravičiti, samo korak si še do tega, da bi umolknil ter dal prostor in besedo tistim, ki so do tega bolj upravičeni. V temelju dela našega kolektiva je, da tako ali drugače izhajamo iz sebe, toda reflektor je danes usmerjen drugam. In sprašuješ se, o čem sploh še lahko govoriš, da bi bilo to še dosledno in legitimno.
Katarina Stegnar: Kot da za nas ni več prostora: dvajset let govorimo o sebi in zdaj nekako ne moremo več; prav tako pa ne moremo govoriti o tem, kar se v gledališču danes pričakuje.
Branko Jordan: Seveda vedno obstaja možnost, da kot nekakšen posrednik posodiš svoj glas temam, ki so bolj pomembne od tistih, ki se tičejo nas. Vendar to prinaša neko dodatno težavo: ko spregovoriš o drugem, se hitro znajdeš v nevarnosti, da postaneš parazit, ki izrablja nekoga, ki je že tako izrinjen na rob, za ohranjanje lastne privilegirane pozicije. Zato tudi toliko vztrajamo pri sebi.
Mar ni nekakšen mehanizem zatiranja tudi vzbujanje kolektivne slabe vesti pri tistih, ki kljub temu, da pripadajo večinskemu delu prebivalstva, nimajo realne družbene moči?Katarina Stegnar: Seveda je. In tudi pri prej omenjenem trendu vključevanja, ko lahko pravzaprav vsak sodeluje v gledališču s svojo osebno zgodbo, se pojavi vprašanje, ali je to resnična inkluzivnost ali le nekakšna prevara, pri kateri nevede sodeluješ in ki samo ponuja občutek, da si vključen, realne moči pa nimaš. Skratka, nastala je nekakšna dimna zavesa, ki z dozdevnim vključevanjem prikriva resnično naravo stvari, in to ne samo v gledališču, temveč v družbi na sploh. Zdi se nam, da imamo glas in da soodločamo, razmerja moči pa ostajajo enaka.
Branko Jordan: Z usmerjanjem pozornosti na zapostavljene skupine se zabrisuje osnovna delitev na tiste, ki so bogati in imajo moč, ter na tiste, ki so revni in je nimajo. Seveda je položaj zagaten – navsezadnje si intimno proti vsakršnemu izključevanju, zagovarjaš enakopravnost v družbi, a se nazadnje znajdeš med kladivom in nakovalom. Podobno smo z veseljem ter zelo iskreno sodelovali pri razvoju gledališča v smer, ko smo lahko na oder namesto dramskega lika postavili sebe; toda vlak, ki smo ga tako zagnano poganjali, je medtem odpeljal proti skupinam, ki na odru kot naturščiki ponujajo še več neposrednosti in pristnosti od nas. In od tu sledi tudi vprašanje, ali nisi nehote sodeloval pri nekakšnem inženiringu, izvajanju določenega programa. Mislil si, da gre za izraz tvoje pristne notranje potrebe, pozneje pa ugotoviš, da je bilo vse skupaj morda zgolj del neke širše zunanje usmeritve.
Če prav razumem, torej predstava izhaja iz poskusa premisleka lastne umetniške umeščenosti.Katarina Stegnar: Glede na trende je očitno, da je to, kar počnemo, iz mode. Ker smo igralci, nismo dovolj avtentični, kot ready-made nismo uporabni. Iz mode je tudi naše dosedanje občinstvo – nismo problem le mi, ampak tudi tisti, ki nas gledajo.
Primož Bezjak: Evropska gledališka produkcija se vse bolj vrti okoli pridobivanja novih občinstev, kot se reče. Narejenih je bilo ogromno raziskav, napisana vrsta študij, vendar nihče ne ve čisto natančno, kdo in kaj je to novo občinstvo; ve se samo, v kakšne projekte je treba domnevno vlagati, da bo prišlo. Tako smo si za proces zastavili več tematskih izhodišč, kot sta kulturni in socialni inženiring, a tudi naše otroštvo kot edina točka, iz katere bi lahko celo mi nastopali avtentično, kot ready-made. Iz teh osnov se je začela počasi nabirati snov za uprizarjanje, ki nas je sčasoma pripeljala, na primer, tudi do odločitve, da bomo uporabili kar se da preprost odrski jezik.
Branko Jordan: V preteklosti smo imeli pogosto srečo, da smo že zgodaj v procesu naleteli na material, ki je ponujal konkretne odrske rešitve. Tukaj se to dolgo ni zgodilo; imeli smo konceptualni okvir, toda ob tem je nastajal material, ki je bil docela avtonomen in ni govoril o ničemer, kar smo si zamislili kot enačbo naše uprizoritvene strategije, je pa na odru deloval nadvse zanimivo. Nekaj časa smo se celo spraševali, ali ne bo predstava govorila o nečem popolnoma drugem. (Smeh.)
Katarina Stegnar: In ali si to sploh lahko privoščimo. Bi lahko recimo rekli, da je šla predstava po svoje in da je zdaj taka, kot pač je? To je namreč v nasprotju z današnjo kapitalistično logiko, ko se pričakuje, da boš predstavo zasnoval kot produkt, za katerega se že vnaprej ve, o čem bo govoril, kako bo to počel in katero je ciljno občinstvo zanj.
Primož Bezjak: Pogosto si lahko kot umetnik na koncu poražen ravno s tem, da začneš sklepati kompromise v želji, da bo vse lepo zaokroženo, povezano, laže razumljivo. Borimo se, da bi si dopustili, da nas predstava odpelje s sabo, ne glede na pričakovanja.
Pa ste prišli tudi do potrditve legitimnosti svojega dela?Katarina Stegnar: Mislim, da smo. Veliko smo se pogovarjali o tem, kaj lahko sploh še ponudimo – kot igralci, kot umetniki, kot ljudje. Če pomislim, kaj pritegne mene kot gledalko, bi rekla, da me zanimajo vložek, energija, vse to, kar je nekdo pripravljen narediti za predstavo in za gledalca. Pa ne govorim o kakih skrajnostih, ampak preprosto o tem, kaj nekdo da na odru. In ne glede na vse imam občutek, da v tej predstavi dajemo ogromno. Ter se tudi zelo utrudimo. (Smeh.)
