Hrestač je balet v dveh dejanjih oziroma treh slikah, ki je nastal po pripovedki E. T. A. Hoffmanna (ljubljanska postavitev pa tudi po Božični zgodbi Charlesa Dickensa). Uglasbil ga je sloviti skladatelj Peter Iljič Čajkovski, ki je poleg Hrestača glasbeno opremil še baleta Labodje jezero in Trnuljčica. Opremil je samo tri balete in vsi trije so danes temelj klasičnega baletnega kanona.
Čajkovski je najprej napisal samo orkestralno suito, leto dni pred svojo smrtjo pa še različico za celovečerni balet. Hrestač je dokaz, da je znal navadno otožni Čajkovski pisati tudi ljubko glasbo, primerljivo z Mozartovo. Prvo koreografijo je sestavil Lev Ivanov, libreto pa je napisal Marius Petipa. Prvič so ga na oder postavili 18. decembra 1892 v Sankt Peterburgu.
Praznični december se je skozi zgodovino izkazal za idealnega za uprizarjanje te božične baletne pravljice. Vsaka operno-baletna hiša v bistvu poskrbi za svojo postavitev, pri nas se zadnja leta uprizarja balet Hrestač – Božična zgodba, ki ga je posebej za ljubljanski oder pripravil koreograf Youri Vámos. Za eno najbolj legendarnih postavitev je obveljala tista iz Londona, ki jo je na oder postavil znameniti baletnik in koreograf Rudolf Nurejev. V Sloveniji oziroma Ljubljani je bil Hrestač prvič uprizorjen leta 1979.
Mnogi na Hrestača vsako leto
Vodja trženja v SNG Opera in balet Ljubljana Janez Rozman pravi, da je ljubljanska različica Hrestača na sporedu vsako leto od premierne uprizoritve 28. novembra 2002 naprej, izjema je bila le sezona 2020/2021 zaradi epidemije. »Včeraj (v torek) je bila že 218. ponovitev, ob koncu te sezone jih bo skupno 226. Vse predstave so polno zasedene, kar pomeni okoli 530 obiskovalcev na vsaki predstavi. Lahko trdimo, da si je v 23. letih ogledalo našega Hrestača okrog 115.000 obiskovalcev. Mnogi od njih prihajajo vsako leto, obisk Hrestača postaja božični običaj,« pravi Rozman.
Povedal je še, da dajo vstopnice v prodajo že septembra in da v manj kot mesecu dni poidejo. »Povpraševanje je izjemno, tudi tik pred predstavo, ko nekateri upajo na kakšno vračilo vstopnic zaradi bolezni ali višje sile. Nekateri se zadovoljijo celo s prostorom na stojišču. V zadnjih letih opažamo vse več skupin šolske mladine, med njimi tudi baletne in glasbene šole ter zadnjih razredov osnovne šole, ki obiščejo popoldanske in večerne predstave. Obiskovalci pridejo od vsepovsod, vse več je tudi organiziranih skupin izza slovenskih meja.«
Zakaj Hrestač vedno znova privablja občinstvo tudi pri nas, Barbara Čepirlo Čičigoj, vodja službe za odnose z javnostmi v ljubljanski Operi, meni: »Naša uprizoritev je pravljica za vse generacije, ne samo najmlajše. To je klasična postavitev na Petipajev libreto po Dumasovi adaptaciji Hoffmannove pravljice Hrestač in mišji kralj, ki jo je režiser Vámos nadgradil z znano brezčasno Božično zgodbo Charlesa Dickensa na lepo glasbo Čajkovskega, kar ustvari še dodatno pravljičnost in očarljivost. Pravzaprav pa te čarobnosti ob dobri knjižni in glasbeni vsebini ni težko doseči. Vsak gib plesalca sledi taktu in obrnjeno. Tu se ples v vsakem glasbenem stavku ritmično prepleta s suito in temo Čajkovskega, mojstra komponiranja.«
Čepirlo še izpostavlja, da je pripoved »lesketajoče zasnežena, očarljiva, vesela in pričakovanja zbujajoča« tudi zaradi svoje barvito razgibane in estetske vizualne podobe. »Vse to ustvari posebno praznično vzdušje in domačnost. Pisani kostumi in z lepimi poslikavami izdelane scenske kulise so paša za oči, glasba pa balzam za ušesa. Piko na i dodajo v zadnjem dejanju še snežinke.«
Če zgodbo pogledamo v jedro, govori o spreobrnjenju. Barbara Čepirlo Čičigoj: »Scrooge se iz ozkosrčnega in sebičnega starca spreobrne v sočutnega in dobrodelnega moža, tako da na neki način zgodba občinstvo nagovarja tudi duhovno – kot povabilo k notranji prenovi in odprtosti srca. Odpira tudi temo o sočutju med ljudmi, v širši družbi, in sporoča, da samo materialni svet brez čustev ne osrečuje. Osrečujejo nas malenkosti, kot so dotiki, objemi, stiski rok, velike srečne otroške oči, ki ne poznajo sovraštva. Predstava nam postavlja tudi ogledalo in nas spomni, da je vsak trenutek čas, da se zazremo vase in vprašamo, kdo smo in kakšni smo.«
Hrestač kot fenomen
Balet Hrestač je očitno eden najbolj zanimivih primerov, kjer se umetniško delo preplete z ekonomijo, ritualom in kolektivno domišljijo. Začetki baleta niso bili tako spodbudni; kritiki so mu recimo očitali razdrobljeno zgodbo, baletne vloge so bile nenavadno razporejene (na odru je vedno zelo veliko otrok in malo dramskih zapletov), ples pa ni sledil tedanjim trendom. Le glasba je že takrat izstopala in na odrih zaživela svoje življenje.
Ključni trenutek, da je Hrestač postal božični ritual, se ni zgodil v Rusiji, temveč v ZDA po drugi svetovni vojni, ko je že omenjeni Balanchine postavil Hrestača za New York City Ballet. Predstava je postala družinski dogodek in ne dogodek elitistične umetnosti. Ta »ljudskost« je imela ogromen učinek sploh na otroke, ki so se prvič srečali z baletom. Predvsem pa je za ustanove vedno pomenil tudi zelo stabilen vir prihodka. Danes celo med trideset in petdeset odstotki letnega proračuna operno-baletnih hiš po svetu izvira prav iz Hrestača.
Zgodba je v resnici šibka – ni poglobljenih konfliktov, ni psihološkega razvoja likov, drugi del je tako rekoč le niz plesnih razglednic. Prav to pa je očitno ključno, da gledalec ni intelektualno obremenjen. Predstava deluje kot ritual in ne kot drama, vsak gledalec lahko vanj projicira svoje asociacije. Hrestač je utopija otroštva, ki jo pozni kapitalizem z veseljem ohranja.