»Oblikovanje je vizija posameznika, izražena v objektivni realnosti, da omogoči subjektivno izkušnjo.« »Oblikovanje je način življenja, je protest proti ustaljenim normam.« »Dizajn je in bo zapleten proces, ki odgovorno vodi ljudi v boljšo družbo.« »Oblikovanje je vizitka kulture naroda.« »Glasni so samo tisti, ki imajo denar za oblikovanje, kultura pa šepeta.« Kot prapori, spuščeni z neba, nas te izjave slovenskih oblikovalcev – reciklirane že s prejšnje razstave Društva oblikovalcev Slovenije (DOS) – ob razstavi MMXX postavljajo pred razmislek o prihodnosti.
V novih dimenzijah
Bienalna razstava DOS v Cankarjevem domu poskuša obiskovalcem vsaki dve leti približati aktualno produkcijo domače oblikovalske stroke. »A oblikovanje je težko razstavljati, saj nas nezaznavno obkroža vsepovsod,« opozarja predsednik društva Jurij Dobrila. V osrčju razstavnega prostora, svojevrstni agori, stoji velika »črna skrinjica«, s katero se oblikovalci navezujejo na Baumanovo misel, da se ljudje zaradi negotovih ekonomskih in družbenih razmer učimo dojemati svet in druge ljudi v njem kot »zabojnik, poln zavrgljivih predmetov za enkratno rabo«.
Ta črna kocka omogoča – ob pomoči posebnih očal, ki si jih obiskovalec nadene – vstop v več virtualnih galerij. »Čeprav ste v nekem javnem prostoru, ste nemudoma drugje, popolnoma sami v neki beli galeriji, v novih dimenzijah,« dodaja še članica strokovne ekipe Danijela Grgić. Ena galerija je tako posvečena skicam, torej začetnim oblikovalskim idejam, druga tridimenzionalnim podobam oblikovalskih produktov (na primer sesalnik, fotelj), tretja prikazuje grafične izdelke in tiskovine, četrta poetično vabi v naravo oziroma »opozarja na povezanost oblikovanja z razvojem človeka«, pravi Dobrila. Slednja je obenem vez z ekološko tematiko, ki jo na zaključnih razstavnih panojih raziskujejo študentje oblikovanja na ALUO. »Ko rečejo ne uporabi, zlorabi predmetov za enkratno rabo, tudi oni odpirajo prostor za debato o prihodnosti,« pravi sogovornica.
Reševanje problemov
Poudarjata, da oblikovalci premalo vedo o tem, kaj o oblikovanju meni splošna javnost. »Razstava MMXX hoče spodbuditi pogovor, kaj nekomu pomeni nož, pisalo, majica, stol, ki ga uporabljajo. Ljudje pozabljajo, da je vse oblikovano,« nadaljuje Danijela Grgić. Da forma v oblikovanju zgolj še sledi funkciji, v 21. stoletju absolutno ne drži več, se strinja. »Če naj bo oblikovanje reševanje problemov, s katerimi se družba sooča, se mora tudi oblikovanje soočiti samo s seboj. Zagotovo se mora oddaljiti od ornamentike, zgolj oblikovanja lepega. Oblikovalci ne smemo biti več zgolj tehnokrati, ki se odzivamo na naročila poslovnih okolij in globalnih ekonomij, moramo biti tudi aktivisti, vizionarji, futuristi, povezovati se moramo s sociologi, filozofi…«
Je pri tem nujna izvorna avtorska ideja? Če avtorsko delo predstavljamo na neki razstavi kot unikat, se seveda ni lepo hvaliti s tujim perjem, kima Dobrila. »Sicer pa sama originalnost ni nujna, je pa seveda dobrodošla in zanimiva s tržnega vidika.« Pomembnejša je inovativnost, le ta prinaša večjo uporabnost v obliki dviga kakovosti, nižanja stroškov, dviganja ugleda, poudarjata. Zdi se, da splošna javnost oblikovanje razume bodisi kot izdelovanje izumetničenih, večini nedostopnih, nepotrebnih predmetov bodisi kot zgolj posel, še razlaga Dobrila, »a gre za družbeno odgovoren proces, ki generira prihodnost na vseh področjih našega življenja«.
Pomanjkanje nacionalne strategije
Gospodarska kriza je zarezala tudi v oblikovalsko sceno, podjetij z lastno blagovno znamko, ki izdelke plasirajo na trg, je vedno manj, meni Dobrila. »Naš ključni izvozni produkt je bil včasih slovenska slikanica, danes smo praktično nevidni.« Njegova sodelavka se ne strinja povsem: »Vem za tim mladih oblikovalcev, ki jih je nedavno zaposlilo slovensko podjetje s področja medicinskih podatkovnih zbirk. Potreba po oblikovalskem profilu torej obstaja, v Sloveniji je baza majhnih družinskih podjetij izjemno močna, nujno potrebujejo oblikovalce. A tudi njim se pozna popolna odsotnost državne strategije na področju oblikovanja.«
Nacionalni program za oblikovanje, ki je nastajal pred dvema letoma, je obtičal v enem od predalov na kulturnem ministrstvu, skomigneta. Danska, Italija, Belgija in Nizozemska vlaka, da se oblikovalce vključi v mikro- in makrogospodarsko okolje, niso zamudile, prehitevajo nas tudi Estonci, Hrvati, Bosanci, Srbi. »Manjka nam sposobnost medsebojnega povezovanja. Brez dobre nacionalne strategije bodo vse oblikovalske akcije zgolj gverilske, brez resnega vpliva na prihodnost,« še skleneta.
