Samba tokratno uprizoritev (z glasbo Draga Ivanuše) preplete in v posameznih stanjih zaznamuje od njenih začetnih pa vse do zaključnih taktov; od uvoda, ko se kot v nekakšni plesni šoli seznanimo z dvema paroma, ki se – v nasprotju z že takojšnjo zamenjavo partnerjev v sami drami – v skoku čez plot (naključno) križata šele v naslednjem prizoru, pa do zaključka, ko se četverica likov, ki od prvotnega kvarteta ohranja le še enega predstavnika, v ritmih sambe zaziblje posamično. Igra, ki nas sooči z nekaj odnosi med ženskami in moškimi, z nerazločnimi trki njihovih individualnih jezikov, se ljubezenskega razmerja in (ne)zvestob pač ne loteva na osnovi zgolj dveh parov, temveč jima dodaja še druge osebe, še druga razmerja. Od prvega dejanja, ki je dialoško tudi v specifičnosti zrcalne situacije varanja, ko se v soprikazu replike zbližajo do sovpadanja (uprizoritev se prekrivanju sicer izogiba), se igra v drugem dejanju precej zaplete, ko preide k izmenjavanju replik različnih oseb, ki ostajajo zaradi molkov tistih, na katere so načeloma naslovljene, monološke. Tretje dejanje, ki poveže še nekatere drobce zgodbe, a je v celoti nikakor ne sklene pojasnjevalno, pa je ponovno bolj dialoško, čeprav ohranja določene elemente monoloških izrekanj.
Kompleksno dramsko strukturo režiserka (z dramaturginjo Evo Mahkovic) razdeli na dva dela. Vstop v osrčje odnosov med paroma prvotnega kvarteta zastavi z dobršno mero komičnega, mestoma celo karikiranega slikanja posamičnih srečanj; pri tem si (v scenografiji Darjana Mihajlovića Cerarja) daje veliko preveč opraviti z zaznamovanjem prostorskih sprememb in denimo manj s simboličnim poudarkom ženske, ki jo postavi na pečino, s figuro, katere skrivnost se razjasnjuje šele v drugem delu. Slednjega od vztrajanja na preglednosti interierov prejšnjega ostro loči že s premestitvijo v eksterier, kot jo podčrta plezanje (do snežnega vrha, ki naj, kakopak, še bolj kot gola pečina ustreza sklenitvi življenja), in s prehodom k večji nejasnosti, kot jo izdatno podkrepi uporaba megle. Tako slikovita je zunanja izraznost materiala, skozi katerega vodi uprizoritev, a veliko močnejša v ilustrativnosti kot v dosegi občutenja notranjih nemirov, tegob, razjed.
Pri vsej teži, ki je položena v pomensko oblikovanje prizorišča in gibanja po njem, segmente razprte zgodbe najizraziteje, mestoma sicer zelo potencirano posreduje četverica igralcev: Sebastian Cavazza predvsem kot Leon, ki svojo nezvestobo precej zlahka pospravi v omaro pozabe, Nina Rakovec, ki se kot njegova osebnostno močna žena vendarle ne uspe odreči želji po njem, kot Sarah pa obupano spoznava razsežnost ljubezni drugega, Jure Henigman, ki kot Pete ne zmore biti nezvest, kot John pa ne razrešiti razmerja drugače kot s pasivnostjo, in Tina Potočnik, ki ji kot Jane manjka življenjske trdnosti, kot Valerie pa tudi zmožnosti spopasti se z bolezenskimi strahovi.
