Žirija je prvič nagradila delo, ki se izmika čistim žanrskim oznakam, in prav v tem je mogoče prepoznati avtoričin širši ustvarjalni lok: poezijo, esej, teorijo in zvočne študije razume kot povezane načine mišljenja sveta.
V knjigi Nemogoče ne gre samo za to, da bi v zgodovino »dodali« prezrte skladateljice, ampak tudi za vprašanje, kako je bila zgodovina sploh napisana. Kdaj ste začutili, da ne pišete več le o odsotnih imenih, temveč tudi o mehanizmu njihovega izbrisa?
Razumem, kaj me sprašujete, ampak nič v Nemogočih ni o odsotnih imenih. Imena niso nikdar odsotna. So pa lahko neopažena in posledično neizrečena, onkraj interpelacije, nihče jih ne pozove, nihče ničesar ne vpraša. Knjiga Nemogoče v tem smislu ni o njih, skladateljicah, temveč o vseh drugih, o nas, o tem, kaj mi, ljudje, počnemo z ljudmi. Počnemo pa vsega vraga.
Družbo velja opazovati in vrednotiti po tem, kakšen odnos ima do podreprezentiranih in ranljivih skupin. Ta odnos nikdar ni bil zadosten. Pomislite na eno najbolj znanih literarnih del, namreč Deklino zgodbo. Mar ni smešno, da jo kar naprej obravnavamo kot distopično, celo futuristično knjigo? Margaret Atwood jo je objavila leta 1985. Dogaja se v ZDA, ki jim je takrat predsedoval Ronald Reagan. Če ti vlada Ronald Reagan, distopija ni v neki oddaljeni, fiktivni prihodnosti, temveč jo že živiš. A le, če si med ranljivejšimi skupinami, se pravi med skupinami, ki jim figurativna odsotnost ni lastna, temveč vsiljena.
Podobno je s skladateljicami. Redko opaženo nasilje izbrisa, ki ga nad umetnicami skozi vso evropsko zgodovino konsistentno zganjajo znanstvena sfera, zgodovinopisje, v določenih primerih tudi umetniška kritika, same umetnice in umetniki ter obča javnost, ni bilo spoznanje, ki bi sledilo pisanju o odsotnih imenih, temveč ravno obratno, imena so se izrekla iz osvetljevanja tega nasilja.
Naslov Nemogoče se zdi večpomenski: nemogoče kot tisto, kar se ni smelo zgoditi, nemogoče kot tisto, kar je bilo izbrisano, pa tudi nemogoče kot literarna naloga – zapisati življenja, ki niso bila mišljena za zapis. Kaj vam pomeni ta beseda?
Izraža tudi težavnost, ki jo nekdo povzroča, nekakšno nerviranje drugega. Res si nemogoča. Lahko tudi z ljubečim podtonom. Se pravi: one, ki so nemogoče. Če si prosto izposodim od Annie Ernaux, zanima nas pisati o stvareh in pojavih, ki jih ni mogoče preprosto zreducirati na sociološko razlago. Ergo, poezija.
V vaših knjigah se pogosto zdi, da je jezik hkrati material, politično orodje in prostor boja. Kaj vas pri jeziku najbolj zanima: njegova moč, njegova nemoč ali prav razpoka med obojim?
Raba jezika je vselej relacijska. Ne poteka v laboratorijskem okolju, pa tudi tam bi bila relacijska. V zadnjih letih se je populariziral izraz, ki mi gre posebej na živce, namreč »vprašanje jezika«. Katero vprašanje je to, se sprašujem. Kot bi resnično šlo za besedno zvezo, se pravi za sestav besed, med katerimi obstaja pomenska povezanost. Med vprašanjem in jezikom te vezi ni, kajti jezik ni univerzalni plato, po katerem plujemo in si mahamo vsak s svojega splava. Pravzaprav je vsa družbena zgodovina boj za besedo, v smislu »priti do besede«, se izreči, se subjektivirati. Skratka, moč in nemoč jezika je treba natančneje definirati, kajti gre za razmerje moči med govorcem in naslovnikom.
V knjigah, kot so Ljubav reče greva, To telo, pokončno, Kako zveni oblast? in zdaj Nemogoče, se osebno nikoli ne zapre v zasebno, ampak se odpira v širše družbene strukture. Kako razumete razmerje med intimnim in političnim v literaturi?
Ste že kdaj bili na literarnem dogodku Poezija in martinovanje? Aktualni politični razred je tako zelo nasilen v svojih kapitalističnih aspiracijah, da uspe paralizirati velik del populacije in ga usmeriti stran od ideje o emancipaciji. De Beauvoir je o osebnem kot političnem govorila pred osemdesetimi leti. Podpornice predsednika DZ pa še danes ne vidijo, da se njegova izjava o pocestnicah ne tiče samo opozicijskih poslank, žensk nasploh, ljudi nasploh, ampak se tiče njih osebno, in ne vidijo, da se jih tiče politično, kaj šele, da bi videle spoj med enim in drugim, pravzaprav ne vidijo ničesar, to je čisti mrk uma, če je sploh kdaj bil osvetljen, popolna instrumentalizacija razuma, ki vidi samo cilj, ne kvalitativnih vidikov poti, pa še cilj je slab. Izvrstna literarna tema.
Takšen razvoj tukajšnje družbe, ki je po petintridesetih letih v neke vrste kulminaciji propada, nalaga vedno znova nove napore progresivni civilni družbi, ki mora kar naprej pojasnjevati že stare koncepte. Ampak ja, saj nas je Angela Davis, tako kot mnogi drugi revolucionarji, učila, da je boj za svobodo ter socialni in ekonomski mir nenehen boj, tako rekoč maraton.
V slovenskem prostoru ste ena redkih avtoric, ki zelo dosledno povezuje literaturo, feministično in queer misel, zvočne študije ter kritiko oblasti. Se vam zdi, da se je prostor za takšno pisanje v zadnjih letih razširil ali zožil?
Naj odgovorim širše od svojega dela in omenjenih področij. Z demokratizacijo javnega prostora se je mišljenjski prostor nasploh razširil. Tisti stari sistem, v katerem imamo pet književnikov, ki delujejo z notranjim tematskim in estetskim konsenzom, drugih ali pač istih pet pa odloča o vseh ostalih, in odloča tako, da izloča, je bil dolgočasen, neperspektiven, nenaklonjen inovaciji in širjenju horizontov, celim generacijam je signaliziral, da nimajo šans. Ohranimo odprtost. Če bomo imeli več umetnikov, ne bo nikogar manj.
Oži pa se v tem smislu, da postajajo materialni pogoji za umetniško in kulturniško delo na splošno nevzdržni. Vse tisto blebetanje o ljubezni naroda do kulture je dolgočasna farsa. Ljudje komaj čakajo, da umetniki propadejo. Lani so hiteli na oni referendum o kulturniških pokojninah, kot bi jim šlo za življenje. Srednji razred se utemeljuje, med drugim, v konzumiranju kulture, dobesedno konzumiranju. Hodijo na kulturne dogodke in z veliko radostjo pustijo kar precej kulturnikov hirati. To je kanibalistična požrtija.
Po pomembnih nagradah in vse večji prepoznavnosti bi vas lahko literarni sistem že poskušal umestiti, kanonizirati. Kako se kot avtorica upirate temu, da bi delo, ki govori proti ustaljenim redom, samo postalo del novega reda?
Za mojo, milenijsko generacijo v tukajšnjem prostoru, ki je doživela politični in kulturni razkol v devetdesetih ali pa je odraščala tik po njem, je vprašanje umeščenosti in pripadnosti bodisi boleča točka bodisi točka popolnega zavračanja. Devetdeseta sta zaznamovali natanko dve dejavnosti vseh družbenih sistemov: izbris ljudi in privatizacija skupnega. Zelo zgodaj, pravzaprav točno takrat, ko naj bi najbolj potrebovali domicil, smo lahko ugotovili, da je pripadnost fantazmagorijski in potencialno nevaren koncept. Tisti, ki smo to ugotovili, je nočemo. Tistim, ki tega niso ugotovili, gre morda zdaj, na pragu novih avtoritarnih sistemov, bolje, kmalu pa jim bo šlo slabo. Vse, kar vam torej lahko povem o literarnem sistemu, je to, da, kot je dejala Slavenka Drakulić, moram pisati. Pogoje za to smo si ustvarili. Ne nameravamo se jim odreči.