»Ste presenečeni?« se posmeje naši začudenosti, ko našteva vse obveznosti, ki so ga tistega dne še čakale. S prijateljem namreč že več kot trideset let poleg pisateljevanja vodi podjetje, ki se ukvarja s prodajo orodja. »Malo pa,« odvrnemo, »pisateljem se ravno ne pripisuje izvijačev in krožnih žag.« Ujetosti v stereotipe se zavemo, ko ob žagah našteje še vse svoje dosedanje službe: pometal je ljubljansko tržnico, prodajal na bolšjem sejmu, vozil taksi, pisal horoskop, imel selitveni servis in videoteko. Ne nujno v tem vrstnem redu.
Uspešen otroški in mladinski pisatelj, ki že tri desetletja vztraja na lestvici najbolj branih mladinskih avtorjev, je knjigo skupaj s prvo dudo dobil v zibko. Oče Leopold Suhodolčan je bil pisatelj, mama Marija knjižničarka. Ko je imel dve leti, je njegov oče zasnoval Bralno značko, gibanje, ki mlade spodbuja k branju in ki mu vse odtlej sapa še ni pojenjala. Je imel oče takrat v mislih malega Primoža, za katerega si je želel, da bi si z branjem širil obzorje? »Mogoče pa je nekaj na tem, in če je, bi bil na to zelo ponosen,« pravi.
Na očeta, ki je bil obenem tudi njegov pisateljski mentor, je izjemno ponosen. »Bil je eden največjih genialcev v slovenski literaturi. Resnično sem občudoval, s kakšnim velikim veseljem je s prsti tolkel po tipkah pisalnega stroja in se pri tem zadovoljno nasmihal. Zamislil si je nešteto likov, ki so danes klasika. Še po toliko letih so trdno zasidrani v glavah in srcih mladih bralcev: Naočnik in Očalnik, Krojaček Hlaček, Piko Dinozaver, Peter Nos…« našteva očetove večne junake. Peter Nos mu je še posebno pri srcu, bržkone zato, ker je bil sam prvi model zanj. Medtem ko kaže mesta po nosu, čelu, zatilju in sencih, ki jim ni bilo prizaneseno z buškami, razkrije tudi to, da bo Peter Nos kmalu znova ugledal luč sveta – posodobljen, dopolnjen in na trenutke povsem nov.
Bere vedno in povsod, zgodbe tudi sanja
Za Suhodolčana pravijo, da bere vedno in povsod. Celo navodila za uporabo. Resno? »Resno! Po službeni dolžnosti jih tudi prevajam ali sam sestavljam,« zatrdi in iz rokava strese nekaj cvetk, ki se znajdejo med njimi. »Menjava baterij – izrabljene baterije vedno zamenjajte z novimi. Ali: kosilnica za travo ni primerna za obrezovanje žive meje. Ali opozorilo na posteljni vzmetnici: ne poskušajte pogoltniti! Kotnega brusilnika nikoli ne shranite v mikrovalovko. Še ena: strogo je prepovedano plavanje in potapljanje z verižno žago. Ko preberem kaj takšnega, se najprej nasmejim, potem pa imam takoj idejo za novo zgodbo,« razkrije, da je kot pisatelj vedno na preži, tudi ponoči. »Velikokrat zgodbe tudi sanjam in si že v sanjah rečem, da bi to veljalo uporabiti. Ko pa se zbudim, se ničesar več ne spomnim. Ah, ko bi se lahko priklopil čez noč na kakšne kable! Kaj veš, mogoče pa res nekoč, tehnologija se razvija,« se zamisli.
Rad reče, da življenje samo piše zgodbe, on pa jim samo malce pomaga. »Po svetu hodim z odprtimi očmi. Verjamem, da se vse, kar v življenju vidiš, občutiš in doživiš, zapiše nekje v tvojih v možganih. Če se bom zaprl v sobo, ležal na kavču, razmišljal, buljil v strop in čakal na navdih, bom težko kaj ustvaril. Nimamo vsi take sreče, kot Newton s tistim jabolkom ali Arhimed s svojo kadjo,« se posmeje. Mimogrede, smeje se neizmerno rad, in to zelo na glas. Tudi medtem ko pripoveduje, kako je videti njegov pisateljski obred, ki se največkrat začenja zgodaj zjutraj, še pred prvimi pticami.
»Najprej je treba pospraviti mizo in si pripraviti dovolj prigrizkov. Potem pogledam športne rezultate in za vsak primer tudi vremensko napoved. Vmes večkrat vstanem, grem po hiši in nazaj. Potem si najprej pripravim osnovno zgodbo v nekaj stavkih, jo razširim in zapišem vse, kar mi pade na pamet. A do zgodbe, ki ugleda luč sveta, je še veliko trdega dela, včasih sem zadovoljen šele s trideseto verzijo.« Bogatijo ga tudi nastopi na šolah, ki jih v zadnjih dveh letih izjemno pogreša. »Neverjeten občutek je, ko prideš pred petstoglavo množico v veliki telovadnici in sproti odkrivaš, kako te otroške glave delujejo, na kakšen način razmišljajo, na kaj reagirajo in kaj se jim zdi zanimivo. A kako to odkriješ? Če bi to vedel, bi bil svetovni prvak. Enostavno začutiš in oni začutijo tebe. Mladi bralci takoj vedo, ali si pravi ali ne. Pri njih niti blefiranje ne pomaga.«
Kje se dobi smeha na kilograme?
Med skoraj 40 knjižnimi izdajami njegovih del ima posebno mesto šport. Zgodbe se vrtijo okoli njegove velike ljubezni – košarke, okoli koles in žog vseh vrst. V pravljice je ujel resnične drobce o Tini Maze, Goranu Dragiću, Anžetu Kopitarju in nazadnje Primožu Rogliču. Skozi njihove zgodbe želi mladim bralcem povedati, da lahko uspeš – a le z vztrajnostjo, željo, voljo in delavnostjo. Zelo je vesel, če mladi to vidijo v njegovih knjigah, pa tudi, če se zaradi njih kakšen otrok več poda na igrišče. »Ko smo delali filme Košarkar naj bo 1 in 2, sem spoznal otroke, ki prej nikoli niso šli na igrišče, nikoli niso imeli žoge v rokah, zdaj pa to počnejo.«
Predvsem bi rad skozi skrita sporočila mlade nagovoril, naj bodo radovedni, kajti to jih bo pripeljalo tudi do znanja. »Kdo pravi, da rep ne maha s psom? Kje se dobi smeha na kilograme, če je na tone premalo? Kaj je to rigometer? Kdaj lahko voda teče navzgor? Kako spraviš ozkega slona skozi debelo ključavnico? Zakaj se Sonce noče vrteti okoli Zemlje? Vprašanj je veliko, vendar je odgovorov še več. Samo poiskati jih je treba. Radovednost je lepa čednost. Tisti, ki so radovedni, se vedno veliko naučijo. In kdor se zna učiti, ta zna že ogromno. Znanje pa je največji zaklad, ki vam ga nihče ne more vzeti, in je prijatelj, ki vas nikoli ne bo razočaral. Če ste pravi prijatelj, pa boste svoje znanje velikokrat tudi podarili,« razmišlja.
V roke vzame telefon in demonstrira, da njega radovednost zagotovo še ni zapustila. Ko je izbruhnil vulkan in prizadel državo Tonga, je hotel natanko vedeti, kje ta državica otokov je, koliko metrov natanko je oddaljena od Cookovih otokov, koliko ljudi tam živi in kaj najraje jedo.
Mladi bralci se spreminjajo, o tem ni dvoma. Vseeno pa meni, da obstajajo teme, ki so brezčasne ne glede na to, ali otroci obračajo list v knjigi ali s prstom drsijo po zapisu na tablici. »Veselje, žalost, sreča, ljubosumje, ljubezen, jeza, smeh in kar je še tega. Te teme so večne in nikoli ne bodo izumrle,« našteva. Knjiga – tej pa se zna primeriti, da bo mogoče kdaj spremenila agregatno stanje. Vseeno pa upa, da ne bo doživel časov, ko bodo tudi pisatelje nadomestili računalniki in na osnovi algoritmov sami sestavljali zgodbe po željah bralcev. »Nataknil si boš virtualna očala in bral ali gledal zgodbo. Želiš kriminalko? Klik. Komedijo? Klik. Slikanico? Izberite! Počakajte deset sekund, dobite popolnoma novo. Samo za vas.«
Kulturo se živi in podarja
Primožev oče Leopold se je rodil na isti dan kot Prežihov Voranc, umrl pa na isti dan kot France Prešeren. Zato je v njihovi družini 8. februar poseben praznik, združen s spominom na očeta, ki je sokriv, da sta knjiga in kultura njihovi stalni spremljevalki, ne le na dan kulture. »Ob kulturnem prazniku se mi zdi najpomembneje, da ljubezen do knjig in kulture, predvsem pa zgodbe, prenašamo na mlajše generacije. To je eden od načinov, kako lahko praznuješ. To ni samo proslava, kulturo je treba živeti in podarjati naprej,« pravi. Ko razmišlja, na kaj bi morali biti – kar zadeva kulturo – Slovenci najponosnejši, mu najprej pride na misel jezik. »Ko se pogovarjam s Kitajci in povem, da nas je vsega dva milijona, si mislim, lahko smo mali, ni pa treba, da smo majhni. In jezik je nekaj, kar nas dela posebne in dviguje,« razmišlja. Tako kot sva začela, tudi končava: z boemi. Če jim je kdaj po pomoti kaj zavidal, jim v teh časih niti pomotoma ne. »Stanje v kulturi je težko. Posebno za tiste, ki si kruh služijo samo s kulturo. Ne le da ni nastopov, tudi pravega stika z občinstvom ni. Ob vseh zoomih in prireditvah na daljavo na koncu štejejo le odrske deske,« pristavi. Kakšna bo kultura, ko bo nekoč vse to mimo? »Vprašanje za milijon dolarjev,« se gromko nasmeje.
