Nedavno je prejela nagrado Hinka Smrekarja, kar je bil dodaten povod za obisk pri njej. Povabila nas je v atelje, pravzaprav prostor z ogromnimi risbami, visečimi na stenah, nekaj iz njenih slovitih slikanic serije Zakaj?, druge starejše, ko je risala šale za otroke, pa s staromodnim kavčem in udobnimi sedeži, kakršne bi sicer našli pri stari mami, ne novimi, toda tudi ne oguljenimi. Vse je nekako urejeno z občutkom, slogom, priokusom kreativnosti.
Necepljeni kadilci in drugi
Opazimo zelo nenavaden napis na trikotno zloženem papirju, kot bi bil namenjen označbi na sredini mize. Na njem napis »necepljeni kadilci«. Razlaga utegne biti zanimiva, zato vprašamo, čemu napis. »Živimo v res čudnih časih,« odgovori Lila Prap, ki si medtem prižge cigareto. »To je eden od štirih napisov; tamle zadaj so še cepljeni kadilci, necepljeni nekadilci in cepljeni nekadilci. Ko sem septembra praznovala rojstni dan, sem glede na to, da se zdaj tako predalčkamo, poskrbela, da se ljudje niso mešali. Po odloku.« To pove resno, nato se prešerno nasmeji. Del njenega humornega šarma.
Kdor je v roke vzel njene slikanice Zakaj?, njen humor hitro prepozna. To so zabavne knjige o živalskih posebnostih, v katerih avtorica najprej nekaj pojasni z duhovitimi odgovori, pozneje sledi resnejša razlaga. Zabavno tako za otroke kot starše.
»Moja prva knjiga je bila Zgodbe in nezgodbe, taka zafrkancija. Potem sem pomislila, da bi izdala drugo. To je bilo še pri Državni založbi Slovenije, pa sem napisala zgodbice, pesmice, uganke in šale ter vse združila v eno. Državna založba je ob samostojnosti ukinila domači program, tako da sem iskala drugega založnika. Nekateri so rekli, da je taka knjiga preveč zmešana. Odločila sem se, da bom potem izdala samo zgodbe, iz česar so nastale Resnične pravljice in pripovedke. V Cicibanu sem potem začela objavljati še vse drugo iz »zmešane knjige«. Kmalu so me poklicali iz Mladinske knjige in predlagali, kaj če bi napisala knjigo, ne samo prispevkov za Ciciban. Bila sem za, toda ob tem rekla, da jo napišem le, če jo bodo zares izdali, sicer se mi ne ljubi pisati. Za njih sem naredila Živalske uspavanke. Všeč so mi bile tudi angleške nonsensne pesmi. Meni so namreč posebno všeč take angleške šale. Potem sem pomislila na divje živali, slone, zebre. Hitro sem se domislila nonsensov, zakaj ima zebra proge, pomislila še, da bodo otroci najbrž spraševali, zakaj ima zebra zares proge, sicer bodo čisto živčni. Pa sem dodala ob strani še rešilni čoln za starše, da izpadejo bolj pametni.«
Takšen je bil proces nastanka teh uspešnic. Vse drugo je zgodovina. Lila Prap ob tem črpa iz lastnih izkušenj. Tudi njen otrok, tako kot vsi drugi, je rad spraševal zakaj. Rada ima otroke. »Junaki mojih slikanic so živali, to pa zato, ker so poleg otrok še edina živa bitja, ki niso pokvarjena, tako kot znajo biti odrasli,« je nekoč pojasnila.
Lila Prap je skromna oziroma svojih uspehov ne obeša na veliki zvon. Njene slikanice so bile prevedene v več kot 50 jezikov, po svetu so prodali 600.000 njenih knjig.
V sobi tisočerih jezikov
Popelje nas v sobo, kjer ima nekatere od prevedenih izvodov: v nemščino, angleščino, francoščino – to še razumemo, potem so črke vse manj razumljive – v korejščini, japonščini, kitajščini. Lila Prap je na Japonskem blagovna znamka. Tam predvajajo risanke, ustvarjene na podlagi njenih likov, razloži. Nato odpre omarico z nekaterimi zanimivimi »spominki«, med drugim so tam spodnjice za fantke z njenim imenom. Tudi te so ustvarili na drugem koncu sveta. Ko nam to kaže, se zdi, kot da želi povedati, da je vse skupaj zgolj nekakšno naključje.
Vendarle vprašamo, kako se je lahko umetnica iz Šmarjete pri Celju dotaknila otroških glavic iz daljnih dežel? »Prelomni trenutek je bil, ko sem gostovala na sejmu v Bologni. Tam so nekateri založniki opazili delo in potem je šlo naprej,« je pojasnila. Založnikom z vseh koncev sveta je bil všeč koncept, namen in risbe, ki so tako prijetne, pozitivne. »V življenju sem preizkušala različne stile. Nekaj časa sem risala za revijo Kaj črni humor, ki mi je prav tako všeč. Tudi različne tehnike sem uporabljala. »Recimo akril na velikih platnih. Narisala sem nekaj primerkov, potem se mi ni ljubilo več, ker moraš stalno paziti, da se ti barve ne zasušijo, pa še kaditi ne moreš, ko rišeš. Potem sem odkrila krede. Pisane oziroma narisane na kožo, bi lahko rekla. Začele so se rojevati najrazličnejše živali. Pri njih so mi posebno zanimive oči, ki buljijo vate.«
Njen ustvarjalni proces se začne z listom papirja in besedico aha. »Najprej si moraš reči: Aha, zdaj bi jaz delala knjigo o žuželkah. Napišeš pesmico. Če te mine po prvi, potem to ni to. A to je redko. Običajno ti do pete strani nekako gre, potem jih moraš zapolniti še preostalih deset. Nastopi kriza, tri mesece letaš kot mačka okoli vrele kaše, potem nekako najdeš in vlečeš iz petnih žil.«
Kadar ustvarja, ima vselej v mislih nadobudne otroke. Tudi atelje oziroma galerijo je preuredila za otroke. K njej lahko pride na obisk večja skupina, skupaj berejo in se igrajo, otroci čas preživijo v družbi avtorice in njenih živali. Kot nam je omenila, so vabljeni vsi, dedki, babice, vnučki, vnukinje, mame, očetje, vrtci, šole. Zadnje čase sicer galerija bolj sameva, ker je načrte prekrižala korona.
Toda v prostoru niso samo njene slikanice in plišaste igrače, pač pa tudi druge igrače, robotki vseh vrst. Tam je pikado, s katerim se je, opazimo, nekdo morda ne tako dolgo nazaj igral. »To sem bila jaz,« odgovori. »Uživam. Tudi tele igrače, ki jih vidite, si rada kupim. V Lidlu imajo vsake toliko akcije, v katerih jih prodajajo, in če vidim kaj zanimivega, kupim. Tistega robotka sem kupila tam ali tega okostnjaka v kletki.« Prižge ga in ta začne prav nadležno kričati. »Tega sem si kupila, ko so poročali, da so zaprli nekaj pomembnih politikov.«
Lila Prap je kritična do vsakršne oblasti. In stavi na humor. »Jaz ne morem normalno gledati na svet. To je zame distanca. Nekateri gledajo na vse tako resno, jaz se odmaknem in pogledam na reči skozi humorna očala.«
Ljubiteljica igrač
Vrnemo se k igračam. Vse pojasni njena pripomba: »Saj veste, kaj pravijo: odrasel si takrat, ko začneš igrače kupovati sam zase.«
Po drugi strani ji ni toliko mar za praznike. Glede na to, da smo se povabili na novoletno kavo, je beseda tekla tudi o praznovanju teh dni. Sodi med takšne ljudi, ki na to ne dajo veliko. Vendar v kotu opazimo okrašeno smrečico, zato poskušamo pogovor zapeljati v to smer. »Ta je še od lani,« odgovori. In lučke nad vrati? »Prav tako.« Kot se je izkazalo, Lila Prap ni velika praznovalka novega leta ali božiča. Zakaj bi morala biti?
Zdaj je že v pokoju. Pravi, da ji čisto nič ne manjka. Morda se le nekoliko težje spravi k ustvarjanju novega. Ji je v klubu upokojencev kaj hudega? »Sploh ne. Kaj ni bolje, da zdaj država tebi plačuje 600 evrov, kot da moraš ti plačevati državi približno toliko vsak mesec?«
Ob steni opazimo še star glasbeni stolp s predvajalnikom vinilnih plošč. Na njem je plošča skupine The Temptations. Ima še celo vrsto drugih, precej so ji jih prinesli iz Nemčije še v čisto drugih časih. Ploščo zavrti, iz zvočnikov udari R&B (omenjena glasbena skupina slovi po skladbi Papa was a rollin' stone). Rada sede na kavč in se prepusti glasbi? »Kje pa, raje zaplešem…«
Tako smo dobili vpogled v to majhno kraljestvo nedaleč od Celja in se pogovarjali s sogovornico, ki nam je popestrila dan. Prijetno je bilo. Upamo, da se bomo lahko na kavo povabili še kdaj, morda takrat, ko in če predstavi kakšno novo knjigo. Škoda bi bilo, če je ne bi.
