Vodil je oddaje na Radiu Študent, uredil prvi stripovski album pri nas, že 30 let je kolumnist v televizijski oddaji Studio City in ostaja eden najbolj prepoznavnih in zanimivih Ljubljančanov. Čeprav je vedno oblečen le v črno, so njegovi odgovori vselej barviti, slikoviti in brez dlake na jeziku.
Knjiga za jubilej
V kratkem boste imeli 70. rojstni dan. Čas ni ravno primeren za praznovanje. Boste ta dan vseeno skušali zaznamovati drugače od običajnih?»Ne bom, svojega rojstnega dneva ne praznujem, ta oblika narcizma mi je tuja. Bojim pa se, da mi ga bodo poskušali obeležiti drugi.«
Kaj takega, kot je bilo leta 1987, ko so na vaš rojstni dan Pankrti imeli poslovilni koncert, ni več mogoče?»Tisto je bilo najboljše možno praznovanje: ni bil prazen dan, kot so v bistvu prazniki, ampak zame zelo deloven dan, predvsem pa poln pomena in simbolike, vsekakor je bil tak večer. Izbor datuma ni imel nič opraviti z mojim rojstnim dnem, kvečjemu z dnevom človekovih pravic, kot je bila pri Pankrtih navada – prva mala plošča je izšla ob smrti Edvarda Kardelja, ideologa samoupravljanja, prvi album pa na dan žalovanja za Prešernom.«
Svojevrstno darilo za jubilej je knjiga Samohodec, ki je izšla pri Beletrini in jo je Jurij Hudolin napisal po motivih iz vašega življenja. Kako je bilo brati o sebi?»Razmeroma dolgočasno, ker sem tisto, kar je v tej knjigi vezano na motive iz mojega življenja, že poznal. Je pa to le del knjige, zelo velik del so dogodivščine glavnega junaka Bobana, ki nisem nujno jaz, in so plod bujne domišljije avtorja. Drug velik del se nanaša na glasbeni in družbenopolitični kontekst, večinoma v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Tudi tu je bila na delu Hudolinova domišljija in to mi je bilo zanimivo, na trenutke pa tudi šokantno in pretresljivo.«
Najboljša govorilnica
Roman razkriva marsikaj o razpadanju Jugoslavije in osamosvajanju Slovenije, pri čemer ste posredno sodelovali tudi sami, bodisi kot promotor Pankrtov, panka in Laibacha, ki so oblasti šli močno v nos, bodisi kot organizator zborovanja na Kongresnem trgu v podporo četverici. Kako vidite pomen takratnega dogajanja oziroma svojo vlogo pri tem?»Sebe oziroma svojo vlogo vidim optično tako, kot bi jo gledal skozi narobe obrnjen daljnogled. Zdi se mi, da sem bil v najboljšem primeru, na začetku panka, nekakšen urbani pospeševalec, medijsko najbolj izpostavljen ideolog in agitpropovec, s koncerti pa pankovski aparatčik, če ostanem pri stalinističnem besednjaku. To je bilo potem razlog, da sem bil z manjšim zamikom kooptiran v kolegij odbora za varstvo človekovih pravic. V burnih razpravah na seansah odbora sem bil bolj poslušalec, kar je bilo logično spričo izjemnega govorniškega in miselnega potenciala v odboru – samo pomislite, od Slavoja Žižka, Tineta in Spomenke Hribar prek Matevža Krivica do Mileta Šetinca in Igorja Bavčarja: to je bila pravzaprav najboljša slovenska demokratična govorilnica, torej parlament – dotlej in sploh vseh časov, čeprav neizvoljena. To, kar imamo danes, ne seže do gležnjev.
Si pa štejem v čast, da sem spodbudil idejo o zborovanju na Kongresnem trgu, potem ko je bil prvi predlog hala Tivoli. Pri organizaciji sem bil bolj eno od kolesc v stroju, za trenutek pa sem bil tudi garant vere v našo pravično stvar, ko sem petnajst minut pred peto, ko na trgu ni bilo še skoraj nikogar, zaskrbljenemu Bavčarju zagotovil, da ljudje bodo prišli. S koncertov sem pač poznal navado slovenske publike, da pride zadnji hip.«
V času Jugoslavije ste se dvakrat za mesec dni znašli v zaporu, obakrat zaradi precej za lase privlečenih razlogov. Lahko bralcem malce osvežite spomin?»To je prastara zgodba, raje priporočim njeno literarno inačico v knjigi Samohodec. Povrhu je šlo samo za prekršek in ne za kazenski postopek kot deset let prej, ko so bili protagonisti drugega vala študentskega gibanja – Jaša Zlobec, Darko Štrajn in Milan Jesih – obtoženi hudih reči z možnimi visokimi kaznimi. Ali pa v nasprotju z novinarjem Blažičem in sodnikom Miklavčičem, ki sta bila obsojena na leta zapora zaradi zveze s Kocbekovim razkritjem povojnih pobojev. Sam sem skupaj s Petrom Mlakarjem in Gorazdom Suhadolnikom nekaj let pozneje, po Titovi smrti za Radio Študent posnel intervjuje s pričami pobojev v Crngrobu, bili so predvajani, a že brez posledic, režim je pešal.«
Potem ko so vas vrgli iz partije – urbana legenda govori, da zato, ker naj bi na nekem kongresu na hrvaškem otoku kadili travo – niste nikoli več bili član kake stranke, čeprav ste kandidirali na državnih in lokalnih volitvah. Ste pa bili že takrat in ste še kritični do oblasti in ji gledate pod prste, nekoč zlasti na Radiu Študent, zadnjih 30 let pa v Studiu City.»Kako travico sem na korčulanski filozofski šoli najbrž res potegnil, a izključili so me zaradi nepokorščine ukazu tovariša Dolanca o prepovedi udeležbe na tej legendarni šoli, kamor so hodili največji svetovni filozofi, da o soncu in sinjem Jadranu ne govorimo. Kritičnost do oblasti pa je po mojem pravica in tudi dolžnost vsakega državljana, sam sem imel srečo, da sem jo in jo še lahko javno izrečem. Za svoji dve minuti v Studiu City, s katerimi še vedno rešujem svojo državljansko dušo, pa se moram zahvaliti Tomažu Peroviču, prvemu uredniku, ki me je sicer povabil kot glasbenega akterja in informatorja, vendar nato ni zatrl mojih preskokov v politiko, iz katerih je nastalo moje kolumniranje.«
Kdaj ste se navdušili nad novinarjem Edwardom Murrowom, po katerem prispevke zaključujete z Lahko noč in srečno?»Za Murrowa sem izvedel s filmom Lahko noč in srečno Georgea Clooneyja iz leta 2005. Malo kasneje je na nacionalni televiziji oblast prevzela projanšistična ekipa, ki je zastavila program čiščenja, ki me je spominjal na ameriškega lovca na komuniste, senatorja McCarthyja, ta se je z lažmi spravil na Murrowa, kar je tema omenjenega filma. Od tedaj komentarje končujem kot Murrow, četudi se z njim seveda ne morem primerjati.«
Anomalije osamosvojitve
Kako primerjate življenje pred osamosvojitvijo s sedanjim? Kaj so glavne prednosti sedanje družbe, kaj največja razočaranja?»Pozna osemdeseta so bila zame preprosto čas odpiranja možnosti drugačne, tudi formalno bolj svobodne in sistemsko demokratične družbe. Stvarno pravico in možnost svobode, predvsem delovanja, ustvarjanja in svobode govora smo si izborili že leta prej s Pankrti, punkom in nato Laibachom, ki je segel daleč prek meja dežele. Po osvobajanju je napočil čas za osamosvajanje, za zagotovitev pravno formalnih možnosti za svobodo, enakost in bratstvo. Sam sem menil, da je z množičnim odborom, ki je bil na vrhuncu vseljudsko gibanje, in plebiscitno odločitvijo za politični pluralizem in demokracijo v okviru lastne države stvar opravljena in pot odprta za nadgradnjo pridobitev, ki jih je civilna družba izborila v zadnjem desetletju socializma, in za združitev teh z njegovimi naprednimi vrednotami – socialnostjo, prednostjo javnega in skupnega dobrega pred zasebnim, profitnim interesom, skrbjo za javne storitve in človekove pravice.
Bil sem naiven, nisem računal na pohlep in golo oblastiželjnost enih in drugih, tudi levih povzpetnikov; pa na revanšizem drugega, konservativnega, tudi klerikalnega dela civilne družbe, ki je bil skoraj do konca socializma potuhnjen, skrivaški, in je videl v osamosvojitvi in formalni demokratizaciji priložnost, da zavrti kolo zgodovine nazaj v čas pred drugo vojno, da oblast izkoristi za povrnitev in plemenitenje osebnega in cerkvenega premoženja – in tako so se zgodile sramotne in škodljive anomalije. Na primer vrnitev gozdov cerkvi, ki jih je že zdavnaj prodala, celo delov Triglavskega narodnega parka. To je bil šele začetek, žal mu je botroval tudi levi liberalizem, ko je postal 'združba lobijev', če parafraziram gospoda Podpoštenjaka.«
Podpoštenjak je lik, ki pogosto nastopa v Mladininem Rolanju po sceni. Koliko prvotnih avtorjev ga skupaj z vami še ustvarja?»V najboljših časih je omizje Rolanja štelo tudi poldrugi ducat udeležencev vseh barv, zdaj nas je še polovica.«
Lažnivi domoljubi
Že dolgo ste kritični do neoliberalizma in razprodaje slovenskega premoženja. Čeprav je že prejšnja kriza pokazala na nevzdržnost neoliberalizma, sedanja pa tudi na pomen javnega zdravstva, se razprodaja pri nas kar nadaljuje, le da zdaj naša podjetja prodajamo Madžarom in Čehom.»To je žalostna druga plat 'samostojne' Slovenije: kot da politična elita ne razume politične ekonomije in dejstva, da je gospodarska samostojnost in suverenost, vsaj ko gre za osnovne stebre narodnega gospodarstva, banke, velike sisteme, infrastrukturo in drugo, temelj državne samostojnosti, brez katere smo bolj podrejeni in nesamostojni, kot smo bili v Jugoslaviji. In tako se je lahko zgodilo, da je Mercator, največje slovensko podjetje, pristalo v hrvaški lasti po zaslugi 'osamosvojiteljev' Janeza Janše in Igorja Bavčarja. Zato se na lestvici razvitosti EU že desetletja ne premaknemo nikamor.
Kako pa je na slovenski 'nacionalni ponos', h kateremu nas pozivajo ti neverjetno lažnivi 'domoljubi', vplivala razprodaja večine podjetij, na katera smo bili nekoč ponosni? Skoraj vse zaščitne znamke slovenske podjetnosti so šle – od Elana in Fructala do Radenske in Kolinske (pazite, hrana in voda!) do propada Iskre, pa še kravje kupčije a la TEŠ 6 in nazadnje kriminalna, narodnoizdajalska dokapitalizacija bank z obvezno razprodajo srebrnine, ko smo davkoplačevalci omogočili ameriškim, avstrijskim in drugim špekulantom velikanske dobičke pri prodaji Heliosa in NKBM in še marsičesa! Kako lahko katera koli stranka v parlamentu razen Levice govori o državljanski zavesti, neverjetni predsednik države, boter korupcijske polomije TEŠ 6 in sokrivec za bančno polomijado, pa pridiga, da moramo biti ponosni na državo? Dogaja se groteskno sprenevedanje in hinavščina in kar direktno laganje, kar vse sesuva državljansko samozavest in čut pripadnosti.«
Koncerti le še spomin
Najprej ste utirali pot panku in Pankrtom, potem Laibachu, ob tem ste organizirali še vsakoletne koncerte Novega rocka v Križankah in pripeljali v Slovenijo več kot 300 svetovno znanih glasbenikov, od Nicka Cava in Davida Bowieja do Nirvane in Erosa Ramazzottija. Kateri koncerti so vam ostali v najlepšem spominu?»Pravzaprav so mi najbolj v spominu ostali manjši, a bolj unikatni koncerti – od čisto prvega, ki sem ga organiziral jeseni 1978 v menzi študentskega naselja – Pankrti, Paraf, Prljavo kazalište in Flam, pa Pankrti in Siouxsie and The Banshees, moj prvi mednarodni koncert leta 1981 v dvorani Slovana na Kodeljevem, in potem na primer Virgin Prunes v Domu svobode Šentvid, pa Jane's Addiction na Kodeljevem. Tudi Dylanov drugi slovenski koncert 1999, pa edini stadionski koncert – Metallica za Bežigradom. In seveda prvi štirje Novi rocki…«
Menda ste prav vi dosegli, da so v dvorani Tivoli končno začeli ugašati luči med koncerti.»Gotovo nisem bil samo jaz, to je šlo na živce vsem organizatorjem. Najbrž pa sem imel kot eden rednejših organizatorjev koncertov v hali Tivoli nekaj več teže.«
Z organizacijo koncertov se še ukvarjate oziroma ste se do epidemije, v kateri so bili koncerti prve žrtve. Kako kot predsednik združenja slovenskih koncertnih organizatorjev ocenjujete dosedanje vladne protikoronske ukrepe in pomoč, ki bi jo prav vaša dejavnost zelo potrebovala?»Dosedanji ukrepi so nezadostni in ne omogočajo preživetja dejavnosti, ki je edina v celoti prepovedana od začetka koronakrize. Slovenska oblast se ne zaveda pomena te dejavnosti in tudi ne posnema svojega siceršnjega zgleda – Nemčije. Posledice so že in bodo še hude, o boljših časih pa moram vprašati ciganko, pardon, Rominjo, če ni covid-pozitivna.«
Si v čakanju na koncerte zavrtite kakšno ploščo iz vaše bogate zbirke in katere so vaše najljubše?
»Glasba, posebej nova, v mojem vsakdanjem bivanju ne igra več take vloge kot nekoč, še posebno zdaj, ko ni koncertov. Po pravici povedano za glasbeno kuliso uporabljam kar youtube in spletni Radio Študent, moj stari gramofon znamke Thorens elitne serije 1200 je v trajnem remontu in ga ne pogrešam preveč, vinilne albume pa si le nostalgično ogledujem, medtem ko jih odbiram za dopolnilno monetizacijo…«
