Ne znamo poslušati, kar ni takojšnje

Slovenijo sem prvič obiskal leta 2010, ko sem kot učitelj sodeloval na poletnem taboru Vocal BK Studia v okviru glasbene šole Boštjana Korošca. V trenutku sem se zaljubil v pokrajino, talente, odnos, ki ga imajo ljudje do hrane in dela. Našel sem prostor za ustvarjanje in študij, predvsem pa možnost oziroma blagoslov, da si ustvarim novo družino. Srce nas usmerja bolje kakor oči! Večkrat sem se selil, med drugim dve leti živel v Veliki Britaniji, oktobra lani pa se mi je izpolnila želja, da se preselim v Ljubljano. To mesto je polno sanj, je učinkovito in svetlo! Svetloba mi pomeni vse.

V tistem času sem spoznal veliko izjemnih umetnikov, med drugim kantavtorja Williama Douglasa ter scenarista in dramatika Nicka Baina, ukvarjal sem se predvsem s priredbami in produkcijo, imel pa sem priložnost nastopiti tudi na več jazzovskih festivalih in klubih v Yorku, Belfastu in Midlandsu. Odnos med lastniki studiev in glasbeniki je v Londonu izjemno profesionalen, tega nisem videl nikjer v Evropi. Posebni so tudi glasbeniki, do svojih glasbil se obnašajo kot do ljudi, veliko je spiritualnosti in eksperimentiranja.

Zamislil sem si osem ločenih prizorov, vsak od njih bi bil lahko krajša samostojna opera. Vsak prizor vsebuje vsaj dve »pesmi« v popularnem pomenu besede. Orkestracija je bistvena: spremljavo recitativov sem zaupal predvsem klavirju in pizzicatu osmih godal, zraven pa umestil meni izjemno ljuba pihala – klarinet, flavto in fagot. Želel sem ustvariti neodvisne harmonije in podpreti vokal. Sam poslušam vse vrste oper brez predsodkov, od Mozarta, Wagnerja do sladke poezije Puccinija, ki ga nepoznavalci radi banalizirajo. Všeč mi je tudi muzikal iz Broadwaya in West Enda, kjer je uporaba »sanj« drugačna, bolj pravljična. Menim, da je La Karneroika plod moje ljubezni do vseh teh glasbenih svetov. Iskal sem bistveno in duhovno, poslušalci pa bodo odločili, ali sem ju našel.

Sopranistko Mojco Bitenc, ki bo v La Karneroiki pela glavno vlogo, sem spoznal že ob svojem prvem obisku Slovenije, ona pa me je seznanila z drugimi pevci, Štefico Stipančević, Domnom Anžlovarjem, Andrejem Makorjem in Lukom Juterškom. Preden sem se zanje dokončno odločil, sem slišal še druge študente oziroma mlade pevce v okviru koncertov akademije in ljubljanskega Konservatorija za glasbo in balet. Tam so me navdušili še Primož Peterka, Urška Pevec in Kristina Drnovšek in so zdaj zraven. Inštrumentalisti so iz Slovenije, za to priložnost pa jih je izbral violončelist Marko Kragelnik. Presenečen sem nad njihovimi sposobnostmi, saj lahko odigrajo resnično kar koli! Ko se je ekipa zbrala, sem stopil v stik s Slovensko filharmonijo, kjer so z navdušenjem sprejeli mojo ponudbo, ravno tako so bili pripravljeni sodelovati na akademiji.

Z Ardenom Hartom sva sodelovala v raznih predprodukcijah v Londonu in Edinburgu in večkrat skupaj nastopila kot duo – on kot pianist, jaz kot pevec. Hitro sva se ujela in zame je najboljši profesionalni glasbenik, kar sem jih kdaj spoznal. Sodeloval je s Take That, Massive Attack, Jamesom Bluntom in mnogimi drugimi zvezdami. Je tudi svetovalec v oddaji »Britain's got talent« in v različnih muzikalih na West Endu. Klasiko, jazz in rock izvaja z enako sproščenostjo, veseljem in spoštovanjem. Vesel sem, da bo prav on krstil meni zelo dragoceno delo.

Italijanska beseda sacro, kar pomeni svét, sledi desetinam drugih besed, ki so v zgodovini človeštva označevale tisto, kar je ločeno, močnejše in zunaj človeka. Podoba bogov, ki so oddaljeni, a hkrati vsiljivo navzoči, je karakterizirala plese in gledališke igre v Atenah pred 2400 leti, torej v času, ko je živel Sofokles. Tovrstna transcendenca je narekovala obstoj boga pri ljudstvih, po besedah filozofa Giorgia Collija pa je transcendenci botrovala norost. Tak odnos tudi sam čutim do umetnosti in tako vidim svéto: nekaj, kar se ustvari in pošlje v nebo, ker je postalo nepremagljivo. Tragedijo Trahinke sem izbral zato, ker v njej umre polbog, njegova smrt pa povzroči vsesplošni strah in delirij, ki sta popolnoma sprejemljiva, ker »smrt zahteva bog«, kot pravi Homer. Libreto sem napisal v italijanščini in v dialoge vključil nekaj stavkov v slovenščini, molitve v latinščini in pesem Williama Blaka v angleščini. Čemu? Podobno kot so starogrški junaki bolehali za »amehanijo«, tudi mi danes ne znamo poslušati, zlasti ne tistega, kar ni neposredno in takojšnje. Tega bi se morali naučiti.

Lani sem z Vocal BK studiem v sklopu Hiše kulture v Celju organiziral koncert in seminar Paula Gilberta. Takrat sem bil še na Škotskem in sem projekt koordiniral na daljavo, kljub temu so bili z mojim delom zadovoljni tako organizatorji z obeh strani kot občinstvo.

Ko bo premiera La Karneroika mimo, bom slovenskim organizatorjem poskušal ponuditi nove dogodke s tujimi umetniki in nove eksperimente. Bom videl, kaj nam bo uspelo!

Zadnja leta delam raziskavo o mitu in svetem. Upam, da bom kmalu lahko objavil plodove svojih raziskav. Svoja »potovanja« – ne le fizična – sem lahko predstavil že marsikje, denimo v samostanih, templjih različnih religij in univerzah, med drugim tudi na Univerzi v Ljubljani prof. Igorju Škamperletu, ki je zelo dovzeten za mitologijo in presenetljiv analitik. Kar zadeva glasbo, bom poleti nadaljeval promocijo plošče Così, dogovarjam pa se tudi za ponovitve La Karneroike v Italiji in drugod.