Ob tem, ko letošnji beneški bienale pretresa vrsta protestov in kritičnih izjav zaradi nestrinjanja s sodelovanjem Rusije, Izraela in ZDA z nacionalnimi paviljoni na eni najstarejših in največjih svetovnih umetnostnih manifestacij, je kuratorica slovenskega paviljona dejala, da seveda drugače v tem svetu in času ne gre. »Letošnji bienale je razburkan, ker je svet tako razburkan, nemogoč in nepravičen. Pred nami, ki sodelujemo, sta dve možnosti – ali s svojo prisotnostjo nekaj naredimo ali se sodelovanju odpovemo,« je poudarila kustosinja Nataša Petrešin - Bachelez. Slovenski paviljon se je tako prejšnji petek v solidarnosti s Palestino in zaradi kritike administracije bienala pridružil enodnevni stavki, ki jo je v prizadevanjih za izključitev Izraela z beneškega bienala organiziralo mednarodno združenje umetnikov, kuratorjev in kulturnih delavcev Art Not Genocide Alliance. »Večina sodelujočih je kritična do administracije letošnjega bienala, ki je dopustila, da se Izrael v začasnem paviljonu predstavlja na enem od osrednjih razstavišč, v Arsenalu, in da so na bienalu prisotne Rusija in ZDA. Za večino ljudi je to nevzdržno. Prav tako organizatorji niso zaščitili žirije, ki je odstopila, pri čemer gre za grobo nespoštovanje in neprofesionalnost,« je prepričana slovenska kustosinja.
Dodala je še, da so se s kolegi, kuratorji, umetniki in drugimi kulturnimi delavci ob vojnih politikah in drugem političnem dogajanju, ki ga spremljamo po svetu, v Benetkah veliko pogovarjali tudi o vprašanju odsotnosti nekaterih dežel, kot recimo Venezule in podobno. »To vse odraža, kje smo, in bilo bi čudno, če ne bi bilo teh razprav, saj je umetnost vseeno eno od orodij, s katerimi se še sporazumevamo, tudi če smo popolnoma sprti.« Poleg tega se je zgodovina bienala pisala skozi ogledalo družbe in aktualnega dogajanja.
Ekologija, okolje, politika in teorija skrbi
Družbenopolitične, okoljske in feministične teme so polja v umetnosti, ki so Natašo Petrešin - Bachelez od nekdaj zanimala. Pri čemer so njena prva očala feminizem, vendar to ne velja le za umetnost, temveč tudi na ravni vsakdana in s tem posvečanja pozornosti spregledanim, nevidnim družbenim področjem in skupinam, kar ne zadeva le ženskih, temveč tudi migrantske, postkolonialne in druge marginalizirane perspektive.
Globoko verjame v kolektivno delo in tako je sodelovanje eden od njenih osrednjih kuratorskih kredov, kar v zadnjih letih močno preči tudi teorija skrbi v umetnosti. Ta poleg pomena vsebine poudarja način dela. »Ni namreč pomembno le, kaj delaš, temveč tudi, kako. Torej, kako se obnašaš do sodelavcev in kako skrbiš zanje. Soujemanje med metodami in vsebino je ključnega pomena ter prispeva k boljšemu vzdušju v delovnem okolju. Ker so umetniške organizacije lahko polja izjemne tekmovalnosti, kjer se ljudje ne razumejo, delajo drug proti drugemu in se lahko celo sovražijo. Sama sem vedno iskala poti stran od tega,« je pojasnila in ravno zato je v duhu skrbi in solidarnosti, prijateljstev in dobrega profesionalnega sodelovanja pred šestimi leti z Eleno Sorokino zagnala Iniciativo praks in vizij radikalne skrbi (Initiative for Practices and Visions of Radical Care). Pri čemer gre za klic po etičnem delovanju na presečišču socialnih, feminističnih, antirasističnih in ekoloških gibanj.
Etika dela: spoštljiv, pošten in podpirajoč odnos
»Vsi bi morali delovati na etičen način, biti v spoštljivih in poštenih odnosih drug do drugega, ne izkoriščevalskih. Pri skrbi gre vedno za vzajemnost. Zato je v kolektivih, pri različnih sodelovanjih, vedno pomembno, kako drug drugega podpiramo,« je še o svojem človekoljubnem odnosu, tako osebnem kot profesionalnem, dejala kustosinja in v tem kontekstu tudi opozorila na neustrezen pojem neodvisna kustosinja, kot se je in so jo v preteklosti pogosto predstavljali. Neodvisni kustos ali kustosinja, kot je izpostavila, »je praksa, ki se je ustoličila skozi pozna devetdeseta leta in začetek tega stoletja, vendar neodvisnost na našem polju ne obstaja. Finančno smo odvisni od institucij, moralno in drugače pa ne obstajamo brez umetnikov in umetnic. Zato se mi zdi poimenovanje soodvisna kustosinja lepa prispodoba bolj spoštljivega odnosa med vsemi sodelujočimi,« je utemeljila.
Poleg tega je v govoru o umetnosti poudarila, da je to polje, ki je seveda prepredeno s politiko in sedanjostjo ter vanj prehaja veliko stvari, vendar je kljub vsemu »pomembno, da ostane umetnost in ne propaganda ali zgolj ilustracija. Prav tako je, ker živimo v svetu, kjer aktualno mesto zopet namesto progresivne in socialne smeri poskuša prevzeti ekstremno desna perspektiva, pomembno, da umetnost ohranja začasno ali delno avtonomijo. V zadnjih letih sem namreč v Franciji pogosto doživela vmešavanje v finančno politiko in čedalje bolj tudi v vsebine ter kontekste kulturnih institucij s ciljem umeščanja nazadnjaških perspektiv.«
Široko plutje po mednarodnem prostoru
Življenje in delo Nataše Petrešin - Bachelez je sicer že dolga leta povezano s Francijo. Njena mednarodna biografija, ki poleg Francije sega še veliko dlje, do Belgije, Nizozemske, Nemčije, Islandije, Libanona, Združenih arabskih emiratov, Alžirije, Kitajske in drugod, je impresivna. Kar po njenih besedah vse izhaja iz žive radovednosti in odprtosti ter želje po dialogu z različnimi prostori.
Po diplomi iz primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine v Ljubljani je v Pariz, kjer se je profesionalno razvila, odšla zaradi ljubezni. Tako kot se spodobi, kot je v pogovoru šaljivo pripomnila. To je bilo leta 2005, na Visoki šoli za družbene vede (EHESS) je nato magistrirala iz teorije umetnosti, leto kasneje pa z umetnostno zgodovinarko Patricio Falguères, kritičarko Elisabeth Lebovici in kustosom Hansom Ulrichom Obristom v francoski prestolnici zagnala seminar Something You Should Know, ki je s tedenskimi srečanji s tujimi umetniki, obiskovali pa so ga študentje in širše pariško profesionalno občinstvo, nato trajal celih 18 let. Ta neke vrste salon, vendar ne v buržoaznem smislu, temveč kot prostor skupnega razpravljanja in intelektualne izmenjave, je bil sploh v prvih pariških letih, ko se je tako v umetniškem kot širše družbenem prostoru najprej počutila zelo tujo, zanjo pomembno zatočišče in obenem formativen prostor. Pomagal ji je razumeti okolje, v katerega je prišla. Z zanimanjem za politične pozicije znotraj umetnosti je v Franciji, kjer je tedaj prevladovala estetsko naravnava umetnostna praksa, morala svoj prostor šele najti, ga oblikovati.
Zadnjih pet let je delala kot vodja umetniškega in kulturnega programa pariškega Cité internationale des arts, ki je največji rezidenčni center na svetu. V njem je hkrati na rezidenci okoli 300 in na leto okoli 1100 do 1200 umetnikov in umetnic z vsega sveta ter vseh umetnostnih disciplin in generacij. Delo v njem je navdušeno opisala kot izjemno kreativno in kolektivno, kjer so dnevno morali iskati rešitve za bivanjska, infrastrukturna, tehnična, vsebinska, jezikovna, kulturna in medgeneracijska vprašanja. Pred tremi meseci je prevzela mesto vodje kuratorskega oddelka programa javne umetnosti oddelka za kulturo Abu Dabija. Kot je dejala, ta novi kulturni kontekst sedaj poglobljeno spoznava.