Naslov poskuša povedati, da nič ni samoumevno. Tudi ta beseda ne. Oblikovalki sem dala proste roke z enim samim pogojem, da mora biti naslovna beseda prelomljena. Pomembno mi je bilo, da naslov sam sebe negira. Kar zadeva življenje, pa – so stvari, na katere ne moremo vplivati in si jih ne moremo izbirati, kot denimo, kje in komu si se rodil, so pa tudi določene stvari, na katere lahko vsaj poskusimo vplivati.
Vaš pesniški prvenec že v izbranem motu raziskovalke Yasemin Yildiz tematizira precenjen koncept »maternega jezika« in s tem opiše eno glavnih tematskih niti vaše poezije. Je ta teoretična navezava pomembna za ustroj zbirke?Moto Yasemin Yildiz sem izbrala, ker sem se z njenim delom ukvarjala v okviru magistrske naloge, potem pa so se mi zdela njena dognanja pomembna tudi osebno. Teoretična zasnova knjige je pravzaprav izhajala iz akademskega raziskovanja večjezičnosti in je od tam prešla na osebno plat. Pesmi so seveda nastajale že prej. S pomočjo teorije sem naredila le okvir, da lažje utemeljim, zakaj določene pesmi sodijo v skupni razdelek. Prav prvi razdelek se najbolj ukvarja z maternim jezikom, drugi s potovanji, tretji sicer zopet uvaja jezik, ampak na bolj univerzalni ravni.
Tema jezika je v vaši poeziji pogosto povezana s prevpraševanjem individualnega in kolektivnega spomina. Kakšen je odnos med tema dvema vrstama spomina?Iz spomina lahko ogromno črpamo in to je eden od virov moje poezije. O odnosu med osebnim in kolektivnim spominom sem se veliko spraševala, predvsem, ker vidim potencialno težavo v avtentičnosti glasu. Ali naj torej jaz razlagam zgodbo babice, ki je sama noče povedati? S pomočjo drugih umetniških del – z branjem, gledanjem gledaliških predstav, filmov – sem se odločila, da bom ta spomin vendarle »izpričala«. Četudi je to babičina osebna zgodba, je hkrati tudi kolektivna. In kdo, če ne umetnost, lahko takšne zgodbe izpriča občutljivo in empatično.
Kaj pa odnos med človekom in naravo?Človeka v tem odnosu doživljam kot nasilneža – tako do svoje vrste kot do narave. Narava je v moji poeziji pasivna, ampak vztraja in je prisotna. Njeno prisotnost zagotavlja trajnost, ki preživi človeka. Narava, ki jo ljudje običajno jemljemo kot samoumevno, se v moje pesmi vpisuje tudi v podobi sodobne okoljske problematike.
Narava tudi ne pozna meja… Kako doživlja mejo pesniški subjekt? In kako vi?Meja je za pesniški subjekt nekaj subjektivnega, kar je mogoče preseči. V prostoru, iz katerega prihajam, pa je meja zelo čustveno nabita. Po eni strani veliko ljudi nenehno migrira čeznjo in jo na neki način razkraja, spet drugi pa jo zagovarjajo, ker so se zanjo borili. Tako nenadoma postane zelo konkreten kos zemlje, ki ga osebno poskušam videti kot zgolj to, zemljo, ki jo naseljujejo živa bitja.
Kako bi definirali »politično« v svoji poeziji?Rekla bi, da je sestavni del moje poezije, ki tam ni naključno, življenje in književnost sta politična, hkrati pa tudi ne gre za kakšen program. Politično je vzdušje, ton, mestoma sporočilo in ne nazadnje velikokrat tudi ironija.
Kakšen status ima ironija v literaturi?Ironija se lahko približuje cinizmu ali humorju. Humor pa je zame nujen sestavni del umetnosti nasploh. Če se iz česa ne moremo šaliti, smo iz tega naredili tabu. Tabuje pa mora umetnost razkrajati.
Zbirka je konceptualno premišljeno zasnovana. Kakšna je bila pot od rokopisa do knjige?Uredniku Branetu Mozetiču sem rokopis poslala že pred dvema letoma in zdelo se mu je, da ima zbirka potencial, zato jo je uvrstil v program za leto 2021. V prvotni zasnovi je bil dodan še en razdelek pesmi, ki smo jih v končni verziji izpustili. Dialoško strukturo zbirke sem že v osnovi predvidela. Želela sem si, da se knjiga povezuje v celoto, da razdelki ne delujejo kot posamezni, izolirani glasovi, zato sem vztrajala, da se povežejo s podnaslovi.
Vaš materni jezik je srbščina, že nekaj časa živite v Avstriji, pišete pa v slovenščini. Zakaj?V slovenščini pišem po eni strani iz precej pragmatičnih razlogov, ki lahko zvenijo banalno. V preteklosti sem se pridružila literarnemu krožku in treba je bilo pisati v slovenščini, da smo lahko komentirali besedila drug drugega. Po drugi strani pa sem tudi večino knjig, ki so me oblikovale v času šolanja, prebrala v slovenščini, ker sem v Slovenijo prišla s štirinajstimi leti. Sodobno pesniško produkcijo nekdanjega skupnega prostora sem začela prebirati šele pred nekaj leti, v slovenščini pa sem se literarno formirala veliko prej.
Sami tudi prevajate. Kakšna je razlika med prevajanjem in pisanjem?Poezijo je težje prevajati kot prozo, ampak je lažje priti do prevoda. Kot mlad prevajalec lahko dobiš zlasti prostor za revijalne objave. Hkrati pa se mi zdi hvaležno, če pišeš poezijo, da jo tudi prevajaš. S tem na neki način pomagaš kolegom pesnikom, ki se ti zdijo dobri, da jih lahko spoznajo in prepoznajo tudi drugi, ki njihove poezije ne morejo prebirati v izvirniku. Sama poskušam do prevodov vzpostaviti distanco, da ne vnašam vanje svojega pesniškega jaza.
Ali se vam zdi povedno, da je bila skoraj po desetih letih ponovno z nagrado za prvenec okronana pesniška zbirka?Ni nujno, da se literarno polje in kakovostna literatura vedno prekrivata. Podeljevanje nagrad je odvisno od cele vrste zunajliterarnih dejavnikov. Se mi pa zdi to dejstvo še kako povedno in sem vesela, da je prav moja knjiga ponovno opozorila na poezijo.
Letos ste bili tudi finalistka Pesniškega turnirja, zdaj ste rezidentka MKC Črka. Kaj vam pomenijo vsi ti uspehi in kako boste unovčili rezidenčno bivanje?Vse to pomeni, da očitno nekaj delam prav. Hkrati pa gre za vstopnico v literarni sistem, ki zahteva legitimacijo v obliki zunanje potrditve. Tukaj, v Mariboru, se bom ukvarjala s starejšimi besedili, osnutki, ki nikoli niso bili dodelani. V tem trenutku pa se zdi predvsem pomembno, da si za nadaljnje objavljanje vzamem čas. Ta knjiga je šele zdaj zakrožila, čeprav je izšla junija, in pustiti moram, da zadiha.
Kam vas peljejo prihodnje ustvarjalne poti?Trenutno sicer pišem posamezne pesmi, me pa zanima nadaljevanje zvočno-pesniškega dvogovora s Tanjo Božić, ki bo izdan v samozaložbi. Besedilo je sicer namenjeno izvajanju v živo, ampak imava tudi tokrat v mislih radijsko snemanje, ker se ukvarjava z zvočnostjo in je radio primeren medij.
