Nacionalni program za kulturo (NPK) je temeljni strateški dokument, ki naj bi določal dolgoročne smernice razvoja slovenske kulture – in ki ga že več let nimamo. Zadnji NPK je bil sprejet v času, ko je bil minister za kulturo Uroš Grilc in je veljal za obdobje od leta 2014 do leta 2017, vendar je njegovo izvajanje že razmeroma kmalu zvodenelo, naslednika pa (še) ni dobil. Jeseni leta 2017 je sicer kulturno ministrstvo, ki ga je takrat vodil Anton Peršak, predstavilo osnutek novega NPK, ki naj bi opredelil »strateške cilje« kulturne politike do leta 2025, toda večina strokovne ter kulturne javnosti je sicer precej obsežno besedilo tedaj prepoznala kot premalo konkretno, neuporabno ali celo neustrezno; do njegove obravnave v državnem zboru ni nikoli prišlo.
Približno štiri leta so minila, preden se je predlog »novega« NPK znova znašel na mizi: ministrstvo za kulturo, ki ga vodi Vasko Simoniti, je namreč 17. septembra letos v javno obravnavo ponudilo osnutek Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2021–2028, ki naj bi oblikoval »celovito in heterogeno strategijo« na področju kulture za obdobje osmih let. Po mesecu dni, ko je bilo mogoče na predlog podati mnenja in pripombe, je ta zdaj v medresorskem usklajevanju. Ali – in v kakšni obliki natančno – bomo naposled morda le dobili NPK, se bo torej še izkazalo; dejstvo pa je, da je bila predlagana vsebina dokumenta tudi tokrat deležna kritik in dvomov o smiselnosti njegovega sprejema, denimo zato, ker naj bi bila preveč splošna in pomanjkljiva, v nekaterih pogledih pa tudi zastarela in preživeta.
»Smiselna nadgradnja«
Na ministrstvu za kulturo so sicer do 17. oktobra prejeli 38 odzivov na osnutek resolucije in ob tem ocenili, da je »majhno število pripomb« posledica skrbne priprave ter potrditev tega, da predlog »celostno obravnava in povezuje različna področja«. Na Maistrovi dodajajo, da resolucija ne prinaša prelomnih sistemskih novosti, temveč poskuša smiselno in konstruktivno nadgraditi tiste strukturne rešitve, ki so se že pokazale za uspešne in pozitivne, pri tem pa upošteva tudi »posledice, ki jih je kulturno-kreativnemu sektorju prizadejala pandemija«.
Predlog sicer izhaja iz osnutka, ki je bil pripravljen že leta 2019 (torej v času ministra Zorana Pozniča), vendar ga je ministrstvo pozneje ponovno pregledalo, predelalo in uskladilo z veljavnimi zakonskimi podlagami. Kot pravijo na Maistrovi, je poslanstvo resolucije, »da se slovensko kulturo uveljavi kot pomemben družbeni dejavnik, ki bo omogočal razvoj, rast in prepoznavnost slovenske narodne substance tako doma kot v svetu«, osnutek pa naj bi prinašal »izhodišča za učinkovitejše vključevanje kulture pri načrtovanju družbenega razvoja in osebne rasti slehernega posameznika, ki temeljijo na poglobljenem razumevanju javnega interesa in skupnega dobrega«.
V ta namen je v njem opredeljenih štirinajst glavnih strateških ciljev. Med njimi so »krepitev vloge kulture kot povezovalne in združevalne sile v javnem življenju«, in sicer »še posebej pri oblikovanju slovenske narodne identitete, domoljubne in državotvorne zavesti in družbene etike«, »zagotavljanje kulturnega pluralizma, svobode izražanja in enakih možnosti za ustvarjanje«, skrb za slovenski jezik, spodbujanje medresorskega povezovanja, zagotavljanje »vzdržnega, učinkovitega in transparentnega sistema financiranja kulture«, pospešitev digitalizacije ter uvajanje novih tehnologij na področju kulture, posodobitev in izgradnja potrebne javne kulturne infrastrukture, zaščita in promocija slovenske kulturne dediščine, decentralizacija kulturne ponudbe ter krepitev mednarodne promocije slovenske kulture.
Nevladniki spet na udaru
Kot omenjeno, je prišlo na vsebino predloga več kritičnih odzivov, a tudi nekaj pohval, pri čemer je za očitek o pretirani splošnosti resolucije morda vsaj delno kriv tudi sedanji krovni zakon o kulturi – ta namreč NPK opredeljuje kot nekakšno širšo strategijo, na podlagi katere naj bi vlade sprejemale štiriletne »akcijske načrte«, ki naj bi določili konkretnejše cilje, ukrepe ter »obseg sredstev in čas za njihovo uresničitev«. Razmerje med obojim pa je nekoliko nejasno; tako denimo ni dobro razvidno, kakšna je vloga ciljev, zapisanih v NPK, če lahko vsakokratna vlada v akcijskem načrtu določa tudi svoje cilje in prioritete.
Kakor koli, osnutek je bil deležen še vrste drugih pripomb. V društvu Asociacija so recimo opozorili na »zastarelo videnje resorja kulture kot tistega, ki naj bi se posvečal narodni identiteti in podobnim usmeritvam, medtem ko je jasno, da imata kultura in umetnost izkazanih še cel kup drugih kvalitet«, še bolj kritični pa so bili do obravnave področij nevladnih organizacij ter samozaposlenih v kulturi, saj predlog namiguje, da sta preobsežni in s proračunskega vidika »finančno nevzdržni«. Neprimerno je tudi, da osnutek razlikuje zgolj med javnim in zasebnim sektorjem, kamor poriva tudi obe omenjeni področji: »Čeprav gre za pravne osebe zasebnega prava, je neinstitucionalni sektor tako obsežen ter raznolik, da je preprosto nesprejemljivo, da bi strateški dokument kar vse pometal v en koš.«
Zadržani so bili tudi v Društvu slovenskih pisateljev. »Ko prebiramo cilje NPK, prevladuje vtis, kot da gre za popis nalog ministrstva za kulturo, s katerim to utemeljuje svoja pričakovanja glede višine deleža znotraj vsakokratnega proračuna.« Le manjšina ciljev se zdi strateškega značaja, preostali pa pravzaprav le povzemajo že obstoječe naloge in v tem smislu zgolj ohranjajo obstoječe stanje. So pa pohvalili »odločitev, ki je bila sprejeta že mimo NPK«, da bo ministrstvo namenjalo več sredstev za spodbujanje založniške dejavnosti.
»Napoved kulturnega boja«
Podobno mešan je bil odziv Združenja splošnih knjižnic, saj so pričakovali, da bodo imele knjižnice v predlogu pomembnejšo vlogo. »Glede na stanje bralnih navad, ki ni spodbudno, bi pričakovali, da bo država v dokumentu oblikovala ogrodje za skupno nacionalno strategijo za spodbujanje branja.« Želeli bi si tudi več ambicioznosti in razvojne naravnanosti. »V takšnem dokumentu ne bi pričakovali propagande o dosežkih trenutnega vodstva ministrstva za kulturo, prav tako naj to ne bi bil okvir za pokroviteljsko nalaganje spodbujanja narodne zavesti iz časa čitalništva, saj je Slovenija samostojna država in kultura je v takih okoliščinah že sama po sebi nosilka narodove identitete in zavesti.« Spet v drugih pogledih so osnutek podprli, denimo pri decentralizaciji slovenskega kulturnega prostora ali glede poenotenja kriterijev za sofinanciranje javnih zavodov, katerih ustanoviteljice so občine (med temi so tudi splošne knjižnice).
Bolj ostri so bili v Sindikatu kulture in narave Slovenije Glosa, kjer so že v uvodu predloga naleteli na »nedopustno strankarsko-ideološko propagando, ki nas vrača v zatohlost 19. stoletja, v razmerja gospodarjev in hlapcev, kulturo laži, strahu in sprenevedanja«; po njihovi oceni je mogoče v njem »zaslutiti napoved kulturnega boja, predrugačenje narodne kulture ter spodbujanje nacionalizma in težnje po podržavljanju ključnih inštitucij«. Kot izjemno sporne pa med drugim prepoznavajo tudi namige po združevanju javnih zavodov ter uvajanju »bolj fleksibilnih oblik« zaposlovanja v javnih zavodih in financiranja kulture sploh. »To je neoliberalna logika, ki ne bogati, marveč siromaši, na koncu pa ne prinese drugega kot ukinjanje delovnih mest ter individualno in kolektivno stisko.«
