Tragedija Medeja se v varianti Seneke z Medejo tudi začne. Ne uvajajo je druge »osebe«, (igralsko) se vzpostavlja kar sama. Ta zahtevni izziv, ki ji ga režija nič kaj ne lajša, pade na nosilko predstave, Natašo Barbaro Gračner, ki je kot Medeja v ospredju, zavržena, pognana v beg in izrinjena na sam rob igre; kot izobčenka iz kraljestva Kreontove družine (njenega samozadovoljnega predstavnika Kreonta igra Ivo Ban) ostaja z njimi zgolj v provizoričnemu kontaktu (vsi en face obrnjeni k občinstvu). Le njen bivši mož, Jazon, ki je v družino na novo priženjen, se v zasedbi Matjaža Tribušona izkaže kot enakovreden partner Medeji, za hip vzpostavi prastaro zakonsko in sostorilsko zločinsko vez, a se raje predaja ležernosti sklepa usode. Stisnjena pred odločitev, kot ranjena žival, Medeja ne izbira sredstev; »štimungo« razbesnjenosti notranjih viharjev s Kavkaza in mogočnost podzemnih sil v živo izvablja razpoloženi tandem Ivanuša & Kugler kot nekakšen prevodnik ter podaljšek Medejinega notranjega glasu v neulovljivi eksperimentalni in virtuozni obdelavi iz globine orkestrske jame. Na meji s tanko linijo življenja (režija je skrita prav v hierarhiji prostorskih razmerij) tako predstava stavi prav na to magično zaročitev ter na igralski magnetizem Gračnerjeve, ki z močjo prezence in pogleda uroči občinstvo. Živžav se medtem sprevrže v mrliško svatbo, ko Medeja postane »Medeja« (detomorilka, zgodba je pač znana).
Medeja je postavljena kot mit, torej statični obrazec ali predpis življenja; nepremično zasedena v ospredju odra, izklesana kot stoa in osvetljena kot doprsni kip, Gračnerjeva oblikuje Medejo kot nepredirno obrazno masko, ki vmes sicer tudi joče, se sprašuje, razcepljena sama v sebi pomišlja, a učinkuje tem bolj ledeno, kadar v njej izbriše vse sledove psihološke globine, in intrigira, ko nam igralka njene podobe in hladnokrvno premišljenega umora ne bliža po človeški plati (ti sledovi človeške preganjavice pred Medejinim srdom ostajajo v domeni Maje Sever kot Dojilje). Usoda Medeje je jasna in čaka na svojo dopolnitev, a pot je dolga in niti malo samoumevna – tako jo igralsko dopolni Gračnerjeva. Medejina zmožnost razklenitve vseh spon, ki jo obvladujejo, tudi emocionalnih, je nadčloveška in terja tudi iztrganost, popolno sesutje njene osebe, samožrtvovanje, in v tem Medejinem popolnem zlomu in koncu je tudi igralski vrhunec.
Besedilo Seneke je besedno gosto, skoraj neprehodno, odrsko težavno, redko uprizarjano – tudi pri nas tokrat prvič –, nekakšna »bralna drama«. Predstavo bi lahko videli kot nadgradnjo projekta »koncertnih branj iz antične dramatike« prevajalke in dramaturginje predstave Jere Ivanc (izbira glasbenega tandema je tu logična), kar je vsekakor zahteven (akademski?) podvig, ki v obratu nazaj k dramskemu zahteva tudi drugačno koncentracijo gledanja, predvsem poslušanja (ali poznavanja besedila). Za resničnost predstave, ki je vsa v besedah, pa učinkuje ves dodatni vrvež, na primer otroški pevski zborček in animacija otroških skic Nejca Sajeta, kot iz drugega sveta; marsikaj ostaja uprizoritveno neizpolnjeno, ko so igra, prostor in gledalec v boju z besedilom mestoma prepuščeni sami sebi.
