Krajinska skupnost je majhna, a pokrivamo različna področja. Če se moji kolegi veliko ukvarjajo z oblikovanjem, z vprašanjem, kako naj bo človeška dejavnost v prostoru videti, je moje polje predvsem vprašanje, kaj in kje. Gre za načelno razlikovanje med planiranjem in oblikovanjem. Pri oblikovanju se v podrobnejšem merilu posvečamo materialom in oblikovalskim detajlom, jaz pa bolj temu, kar je profesor Carl Steinitz poimenoval geodesign, to je interdisciplinaren in sodelovalen pristop za raziskovanje scenarijev razvoja na vseh ravneh obravnave.
Kje in kaj – to je verjetno eden najhujših problemov Slovenije?Gotovo je osnovno plansko vprašanje, kje kaj ja in kje ne, in tu smo krajinski arhitekti najbolj na obeh straneh: smo tako varstveni, ker poskušamo povedati, kje ne, hkrati pa kje ja. Skušamo torej pomagati najti rešitev. No, vprašanje kaj je morda še večji izziv. Kot družba smo zelo, zelo neustvarjalni, edini razvoj še vedno vidimo v betonu, v tem vidimo potencial: znamo graditi ceste, hiše, nekaj postaviti. Prav nič pa ne znamo razmišljati o razvoju, ne da bi nekaj dodali, pozidali, in to je nekaj, o čemer krajinski arhitekti lahko kaj povemo. Kaj se da narediti s prostorom, ne da bi ga zgolj pozidali.
In tako imamo v Ljubljani največ nakupovalnih centrov na prebivalca v Evropi.To je gotovo del problema, ki kaže, da smo kot družba dvignili roke od velikih načrtov, od strategij, vizij; te so se izkazale za neizvedljive. V 70. in 80. letih smo jih še imeli, prostor smo zastavili celovito in dosledno, potem pa se je odločanje z demokratizacijo zrelativiziralo, vse bolj je šlo za to, kaj bi kdo kje rad imel, ti glasovi so postali zelo glasni in vizije je bilo zelo težko ubraniti, zato smo jih opustili. Zdaj pa skačemo brezglavo sem in tja. Namesto načrtov in idej, kaj mesta sploh potrebujejo, občine reagirajo predvsem na pobude, hvaležno pograbijo vsakega investitorja, ker ga lahko volilcem predstavijo kot neki razvojni dosežek. In pri tem sploh več nočejo artikulirati javnega interesa, ampak se samo poklonijo kapitalu.
Če bi namreč ta interes artikulirali, bi se z marsikaterim investitorjem celo dalo dogovoriti, da prispeva svoj delež za javno dobro. Že pred več stoletji so vizionarji, kot sta bila Peter Joseph Lenne (1789–1866) in Patrick Geddes (1854–1932), povedali, da so osnova javnega interesa odprte površine in kulturne institucije – to je tisto, kar bi moralo mesto postaviti za strateške prioritete. Vse investitorske pobude bi morali presojati v skladu s tem interesom, če ne, zmaga interes zasebnega kapitala, ki vzbudi revolt meščanov.
Kadar pa so gradbincem drevesa na poti, jih razglasijo za stara, nevarna, in jih posekajo?Večje ko je drevo, večjo senco daje, večji habitat za živali in boljšo hidrološko uravnavo predstavlja, da o estetskem učinku ne govorim. In vsega tega se ne da, kot nas skušajo prepričati, nadomestiti s sicer nedvomno koristnimi »zelenimi« strehami ali zelenjem v koritih.
Pred našimi očmi se dogaja grozljiva devastacija enega nekdaj najlepših javnih vrtov v lasti Društva slovenskih pisateljev, ki je masaker dovolilo novemu najemniku prostorov bivšega Pen kluba, Kavalu. Drevesa so razredčili, živico posekali, trato pa spremenili v parkirišča.Če sem prej govorila o javni odgovornosti, ste zdaj odprli problem zasebne odgovornosti, o tem, ali ima javnost pravico in moč preprečiti škodo, ki jo javnemu dobremu povzroča zasebnik. Marsikje tudi posegi na zasebnih zemljiščih niso zgolj pravica zasebnika, a ljubljanska politika je tukaj povsem klecnila.
Je vaša stroka udeležena pri umeščanju novogradenj?Vsaka novogradnja mora imeti utemeljitev v prostorskem načrtu, in tu je marsikaj odvisno od ljudi, ki na občinah o tem odločajo. Imajo sploh kaj posluha za to, kaj je dober prostorski plan? Zakon na žalost ne zapoveduje, koliko dela je treba vanj vložiti, zato imamo velike razlike, tudi glede upoštevanja naših strokovnih mnenj. Strokovnih študij občina niti ni dolžna naročiti, če že, pa jih naroča na trgu, to pa pomeni, da je cena in ne kakovost najbolj pomemben dejavnik pri izbiri. Manjše občine pa niti nimajo zaposlenih strokovnjakov za področje urejanja prostora. Zakon o urejanju prostora je prinesel sicer dobrodošlo novost, to je prostorski načrtovalec, občinski urbanist, kot se mu reče, ki naj bi ga imela vsaka občina zaposlenega ali vsaj pogodbeno vezanega.
Je krajinska arhitektura zaveznica okoljevarstvenikov, ki so vsaj začasno odvrnili možnost pozidave obvodnih področij?Glede tega vprašanja vsekakor! Nepozidava teh območij je civilizacijska pridobitev, ne le okoljevarstvena, ampak tudi demokratična. Hkrati pa vidimo oglase nepremičninske agencije, ki trži »prvovrstne apartmaje ob obali« na »zadnjem koščku portoroške obale«. To je jasen namig, kaj bomo storili z edinstveno priložnostjo, ki smo jo dobili z dobro odločitvijo o umiku prometa z obale med Koprom in Izolo. Najbrž jo bomo pozidali s hoteli, gostilnami in »elitnimi« stanovanji. Strašljivo je, da je ta predlog zakona sploh nastal, s perverzno pretvezo, da gre za otroška igrišča. Če kaj, je za otroke najbolj zdravo, da skačejo v vodo, ne da se ob njej spuščajo po toboganu.
Kaj menite o umeščanju vetrnih elektrarn?To ni enostavna naloga, objektov obnovljive energije ni mogoče kot nekoč tehnokratsko razdeliti po državi, a tudi demokratično odločanje lahko vse blokira, ker so ljudje ali premalo obveščeni ali a priori proti vsaki spremembi. Tako imamo le dve vetrnici, vsi drugi poskusi so bili neuspešni, četudi imamo v akcijskem načrtu za rabo obnovljivih virov energije, za katerega sicer ni bilo dovolj soglasja, da bi ga sprejeli, določena prioritetna območja za njihovo postavitev. Težava pa je, da v nižinah ni dobrih vetrovnih razmer, te so na grebenih, tam pa so seveda bolj vidne, moteče.
Kakovosten projekt je gotovo avtocestni križ ali hidroelektrarna na spodnji Savi, pri katerih niso optimizirali zgolj funkcionalnosti, ampak tudi ekološke in družbene koristi. A naši največji dosežki so v resnici predvsem to, kar nam je uspelo preprečiti, da škoda ni bila storjena. Še tako zgrešena zgradba ostane za vedno, če propade, na istem mestu nov župan zgradi še večjo. Svoj spomenik. (smeh)
