Mirko Ilić: Številka 88 v grafitih je skrit mednarodni znak za Heil Hitler. H je osma črka abecede.

V Ljubljani redno sodeluje s festivalom Hiša strpnosti. Letos je za ljubljanske ulice pripravil plakate, ki opozarjajo na nevarnost fašizacije in na razraščanje nestrpnosti.

Lahko si ogledate plakatne panoje, na katerih visijo moji plakati. Poleg njih trenutno velik del prostora zasedajo plakati za neki striptiz klub, v katerem dekleta plešejo ob drogu. Torej, če ne bi bilo plakatov za strpnost, bi gledali predvsem plakate za striptiz klub. Zato se res zahvaljujem Europlakatu in Snagi za plakatna mesta in Pikslu, hiši digitalnega tiska, za tisk plakatov. Ta podjetja so omogočila, da je razstava sploh na ogled. Vsi oblikovalci so svojo kreativnost ponudili brezplačno.

Gotovo lahko opazite grafite, zlasti tiste, ki jih pišejo skinheadi. Pri tem ne gre toliko za nestrpnost družbe, kolikor za njeno brezbrižnost. Koliko prebivalcev ima Ljubljana?

Dobro. Med temi tristo tisoč ljudmi je kvečjemu petdeset ali sto takšnih, ki rišejo nestrpne grafite. Preostalih dvesto devetindevetdeset tisoč devetsto prebivalcev Ljubljane pa teh grafitov ne poskuša izbrisati. To je pasivna podpora nestrpnosti. Pa tudi če katere pobrišejo, kaj mislite, kdo prej obupa? Pojavljajo se vedno novi grafiti, odpor proti njim pa upada. Turisti to seveda takoj opazijo, saj so znaki, ki jih uporablja skrajna desnica, univerzalni. Morda Ljubljančani teh znakov ne poznajo, tujci pa jih. V tujini vsi vedo, kaj pomeni skinhead.

Res pa je, da obstajajo grafiti, za katere večina niti ne ve, da izražajo sovraštvo. Opazite lahko denimo grafit, v katerem je napisana številka 88. To je skrit mednarodni znak za Heil Hitler. H je osma črka abecede.

Protifašistično gibanje je nastalo, ko je nastal fašizem. Ampak najprej je nastal fašizem, šele potem odpor proti fašizmu. Fašizem pa je ideja, ki zanika individualnost. Promovira enako razmišljanje in uniformiranost. Ustvarja pleme. Če si del fašistične skupine, lahko rečeš, da nekomu pripadaš. Ko so ljudje osamljeni, obupani, prestrašeni, iščejo pripadnost širši skupini. Če jih običajne družbene strukture nočejo sprejeti, se bodo pridružili alternativni skupini, ki pa ni vedno takšna, kakršno bi si želeli. Če so ljudje povrhu še agresivni, jezni, gnevni, se bodo prej pridružili fašističnim skupinam. V teh skupinah se združujejo tisti, ki jim je blizu nasilje. Poveličujejo idejo, da je nasilje sredstvo za doseganje višjih ciljev. Ko nekoga tolčeš, ga ne tolčeš kar tako, ampak iz domoljubja. S tem opravičujejo svoje nasilje. Zakaj se denimo pretepajo navijaške skupine? Pretepajo se navijači iz različnih držav, pa tudi navijači iz iste države, a iz različnih mest. Slovenci proti Slovencem. Mesto proti mestu. Soseska proti soseski, ulica proti ulici, hiša proti hiši. Od tu ni daleč do nasilja v družini, kjer mož pretepa ženo.

Ko so ljudje prestrašeni in nesrečni, je nasilje zanje priročno sredstvo za urejanje svojega položaja. To lahko vidimo pri nas, v Ameriki. Belci se počutijo ogroženi. Pravijo takole: mi smo originalni belci – na Indijance pri tem sicer kar pozabijo – in moramo si povrniti tisto, kar nam pripada. V črncih pa vidijo nevarnost, da jim bo odvzeto, kar je domnevno njihovo. Enako pravijo »originalni« Slovenci – pred tridesetimi leti so govorili, da jih ogrožajo Bosanci, zdaj jih ogrožajo migranti, sledil jim bo kdove kdo… Morda se bodo Ljubljančani počutili ogrožene zaradi Štajercev. V vsakem sistemu, ki ne izpolnjuje pričakovanj ljudi, se najdejo »zunanji« sovražniki, na katere je mogoče prevaliti krivdo.

Povedal sem vam za simbol 88. Če boste to napisali v intervjuju, bo odslej vsakdo lahko vedel, kaj ta številka pomeni. Nihče več ne bo mogel reči, da ni vedel. Če se torej jutri na vaši fasadi pojavi grafit 88, se morate vprašati, ali podpirate vzklik Heil Hitler ali ne. Če se ne, morate vzeti barvo in grafit prebarvati. Na takšen način, z brisanjem, se lahko odzove vsakdo. Zakaj to pripovedujem? Ker sem samo dizajner in s svojim delom seveda ne morem rešiti tega problema. Nisem miss sveta, da bi ustavil vojne in nahranil lačne. Lahko pa opozorim na znake in simbole, ki se pojavljajo v naši okolici. Če bi bil sociolog, bi lahko govoril o družbenih pojavih, če bi bil ekonomist, bi govoril o ekonomskih posledicah nestrpnosti. Seveda pa bi morala vsaka taka poklicna skupina na svojem področju delovati proti nestrpnosti. Če ljudje ne bi obračali glav stran, bi bilo morda malo drugače. Ampak žal je večina ljudi preveč zaposlenih, da bi se ukvarjali s tem.

Vsi bi radi zaslužili dovolj denarja, zagotovili prihodnost svojim otrokom, jim pomagali, da bi preživeli v tem sistemu. Vprašanje pa je, ali je smiselno toliko služiti in otrokom zagotavljati prihodnost, če bo prihodnost mračna. Ali bodo naša bogata hiša, vila, vikend zaščitili otroka pred preostalim delom družbe, če stvari krenejo v napačno smer? To ni delovalo v drugi svetovni vojni in morda ne bi tudi zdaj. Nihče ni verjel, da mu bodo ob dveh zjutraj potrkali na vrata. O tem ljudje ne razmišljajo. Oziroma – ko začnejo o tem razmišljati, je v večini primerov že malo prepozno.

Ne vem. Opažam pa, da ljudje odidejo na ulice, ko je že pozno. Nekaj jih mora poriniti na ulice. Ameriški srednješolci so zdaj na ulicah, da bi nasprotovali orožju. Ampak pred tem je bilo brutalno ubitih sedemnajst otrok in pred njimi še mnogi drugi. Čakalo se je. Morda je morala nastati prava politična situacija. Ampak če bi do takšnih demonstracij prišlo pred dvajsetimi leti, morda danes brzostrelke ne bi bile naprodaj v supermarketih. Upam, da bodo s temi demonstracijami kaj dosegli. Morda pa ne bodo. En sam val demonstracij ni nikoli dovolj za to, da bi ustvarili pritisk. Vprašanje je tudi, kdo vse bo zdaj mlade napadel, kakšno politično agendo jim bodo pripisali, s čim jih bodo označili, za koga bodo rekli, da z mladimi manipulira… Si bodo izmislili kakšnega Sorosa ali teorijo svetovne zarote?

Veliko ameriških politikov, seveda tistih z republikanske strani, ki so povezani z Nacionalno orožarsko zvezo, je začelo otroke zmerjati. Kandidat republikancev Leslie Gibson je Emmo Gonzalez, protestnico, ki je preživela streljanje na Floridi, zmerjal z »lezbijko«. »Kaj bo ta lezbijka meni pridigala?« je rekel. Seveda je takoj izpadel iz kampanje. To dekle, ki ga je zmerjal, je še mladoletno in ne more glasovati na volitvah. Res je, prihaja iz dela Amerike, kjer imajo ljudje radi orožje. Ampak nekaj imajo še raje od orožja: svoje otroke. Tej družini in nobeni drugi družini ni treba čakati, da bodo otroci postali polnoletni.

Že zdaj se lahko starši uprejo in izločijo vse, ki žalijo njihove otroke. Rečejo jim lahko: »Kdo si ti, kreten, da boš žalil mojo hčerko?« Videti je, da ne gre le za proteste otrok, ampak so se proti politikom začeli obračati tudi odrasli, ki ne prenesejo, da kdo blati njihove otroke. Dokler se ljudje upirajo in dokler lahko politiki izgubijo svoje položaje, so možne spremembe. Druga možnost je le še revolucija.

Tedaj je vsekakor prišlo do sprememb, vedeti pa je treba, da je bil to produkt generacije »jaz«, ki se je pojavila že takrat. Mladi so se začeli množično upirati, ko so prišli na vrsto za rekrutacijo v vojsko. Niso že takoj protestirali proti ubijanju, ampak tedaj, ko jim je grozilo, da bodo morali tudi oni ubijati in morda tudi umreti. Obenem pa so protesti v šestdesetih uničili delavske sindikate. Odtlej so delavci na strani republikancev, saj so jih študentska gibanja odrinila iz središča debate. Otroci iz revnih, delavskih družin niso študirali, saj si tega niso mogli privoščiti. Namesto tega so odšli v vojsko. Študentsko gibanje je bilo elitno gibanje, v katerega se delavski razred ni mogel vključiti. Oblast pa je tedaj spoznala, kako nevarni so lahko študentje, zato se je lotila ukrepov, s katerimi so mlade pasivizirali. Od tod izvirajo selfiji, kardashiani in tisti fant… kako se že imenuje… Justin Bieber, ki je pravi simbol ničesar.

Vsa nova tehnološka orodja in naprave so ustvarjene za to, da iz mladih naredijo masturbatorje. Sami s slušalkami poslušajo glasbo, pišejo sporočila in so vedno bolj odtujeni. Tehnologija ustvarja vtis, da so vedno bolj povezani, v resnici pa so vedno bolj vsaksebi. Res je sicer, da je Twitter omogočil tudi komuniciranje – ko se je rojevala arabska pomlad. A ni trajalo dolgo.

Tudi če se zgodi sprememba, se ji sistem vedno prilagodi in manipulira z njo v svojo korist. V Sloveniji je denimo delovalo močno pankovsko gibanje. A se je pank na koncu skomercializiral. To je sicer čisto v redu, če se za tem pojavi novi val, nekaj drugega. Vse pa na koncu postane establisšment.

Gotovo prestižna znamka Gucci ta znak prodaja kot okras na katerem od svojih izdelkov. Seveda vse postane šminkersko. S pravim znakom »peace« lahko danes vidite le še kakšnega starega, plešastega hipija, ki ima na zatilju lase spete v repek. Družbeni simboli se nenehno privatizirajo.

Edino, kar se je zgodilo v nasprotni smeri, je znak za smeška. Smajli je trenutno najbolj razširjen simbol na svetu. Nastal pa je v okviru korporativne logike – namenjen je bil za interno komunikacijo v eni od zavarovalnic, da bi bili zaposleni malo bolj veseli in bi dosegali boljše delovne rezultate. Če pogledate na Google, boste videli, kdo je ta znak ustvaril. Obraz risarja Harveyja Balla, ki je narisal originalnega smeška, je najbolj žalosten obraz, kar ste jih kdaj videli. Poglejte! (Na telefonu poišče Ballovo fotografijo ob risbi smeška.) Mar ni to ironično? Najbolj žalosten človek na svetu je narisal najbolj vesel simbol na svetu. To je neverjetno! Smeška pa danes uporablja ves svet. Zamenjal je besedno komunikacijo – pove več kot besede.

Simboli tako spreminjajo položaj in pomen. Mi imamo danes denimo averzijo proti kljukastemu križu…

Nasprotno – nekoč je bil kljukast križ izjemno popularen.

Ne, ne, popularen je bil zunaj fašizma. Ne le v večtisočletni zgodovini, svastika je bila tudi simbol priljubljenega ženskega časopisa v Ameriki v tridesetih letih 20. stoletja. Obstajale so cigarete s svastiko in uporabljala so jo nekatera društva. Bila je močan simbol, ki so ga nacisti sprevrgli in popolnoma uničili. A to še ne pomeni, da ne bo preživel in se vrnil v nekem novem pomenu. V preteklosti so že obstajali kruti režimi, ki so uporabljali simbole, na katere smo potem pozabili. Ko jih danes vidimo, se ne naježimo več, četudi je bilo pod temi simboli umorjenih na tisoče ljudi. Svastika je vse to že večkrat preživela. Uporabljali so jo vsi – najdete jo v budizmu in pri ameriških Indijancih. Je simbol vrtečega se sonca, ki bo zagotovo spet vzšlo – vsako jutro. Predstavlja srečo in upanje. Mnoga ljudstva, ki niso vpeta v moderno svetovno zgodovino, ga uporabljajo še danes. Do svastike nimajo predsodkov. To je seveda naš problem, ne njihov.

Nedvomno je to popoln simbol. Je lep in dobro premišljen znak, zato so ga tudi vsi uporabljali. Vendar zdaj izziva reakcijo. Po drugi svetovni vojni so ga uporabljale tudi nekatere motoristične bande v Ameriki. Te skupine so ustanovili ameriški vojaki, ki so se iz druge svetovne vojne vrnili z vojnimi travmami. Tedaj še niso vedeli, kako se soočati s posttravmatskim stresnim sindromom. Ti fantje so se radi vozili z motorji, ker so imeli pri tem občutek svobode in so se na ta način sprostili. Pelješ se z motorjem, dosegaš nirvano, ne misliš na ubite prijatelje…

Po tem pa so prav oni začeli uporabljati svastiko kot provokacijo. Počutili so se kot odpadniki in s tem simbolom so to še poudarili. Svastiko so Ameriki nabili na čelo. Ne zato, ker bi bili fašisti, temveč zaradi provokacije. Tudi nekatere pankerske skupine so ga v sedemdesetih izkoristile za provokacijo. Zakaj je Sid Vicious nosil majico s svastiko? Dvomim, da je navijal za Hitlerja. Ampak če stojiš na odru in te pljuvajo iz publike, kot se je dogajalo na koncertih pank skupin, moraš publiko vizualno pljuvati nazaj. Pljuvaš po družbenih vrednotah. Potem ti sploh ni treba pljuvati nazaj, ampak izzoveš reakcijo s svastiko.

Neonacistične skupine danes tega ne morejo storiti, saj si ne želijo negativne reakcije. Želijo biti sprejeti, hočejo, da bi vsi mislili tako kot oni. Zato za svoj simbol ne uporabljajo svastike, ampak krog s križem.

Če pogledamo lanskoletni konflikt v Charlottesville v ZDA, v katerem so se spopadli beli supremacisti in antifašisti, opazimo nekaj zanimivega: nekaj tednov kasneje je Trumpova administracija antifašiste vključila na seznam terorističnih organizacij. Oni pa so se tepli s kukluksklanom, organizacijo, ki že več kot sto let terorizira črnce – jih obeša, linča, ubija, jim podstavlja bombe v cerkve – a na seznamu terorističnih organizacij je ni. Antifašisti, antifa, so na terorističnem seznamu, fašisti pa ne! Najbrž zato, ker je levičarska ekipa ves čas enaka – lahko jih je prepoznati. Fantje iz desničarske ekipe pa so, ko snamejo tiste bele kapuce, videti kot uglajeni državljani, ki delajo za okencem v banki. Po videzu so bolj sprejemljivi. Tisti iz antife pa se oblačijo v črno, si pripenjajo nekakšne priponke…

Ni ga povzročil, je pa kriv, ker ni rekel ničesar, s čimer bi obsodil desničarje. Molčal je, kar so neonacisti razumeli kot podporo. Govoril je o krivdi na obeh straneh. S tem je Trump belim supremacistom odprl vrata v politiko. Zdaj odkriti neonacisti že kandidirajo za kongres. Imajo tudi možnosti, da bodo izvoljeni. To ne pomeni, da so se pojavili na novo. Obstajali so že prej, ampak zdaj so lahko javno spregovorili o svojih prepričanjih. Vsi okrog njih so sicer vedeli, kakšna je njihova ideologija, a je bilo to prej omejeno na njihov ožji krog. Zdaj pa je njihovo prepričanje, denimo o imigrantih, postalo simpatično več ljudem, saj tudi sami mislijo podobno. Pred desetimi leti si nihče, ki je kandidiral za kongres, ni upal reči: jaz sem neonacist. Ali: jaz sem kukluksklanovec. Raven sprejemljivosti se namreč znižuje.

Dna ni.

Američan sem že od trenutka, ko sem leta 1986 sedel na letalo. Tako sem se odločil, vedel sem, da se ne bom vrnil. Če bi hotel ostati Jugoslovan, bi bil gastarbajter.

Zato pa sem šel v Ameriko, in ne v Nemčijo, kjer bi bil večni gastarbajter. Bil sem relativno dober dizajner, zato sem dobil veliko poslov. V tistem času pa se mi ni dalo voditi dveh bitk – eno za svojo kariero in drugo z lokalnimi dizajnerji, ki bi mislili, da sem jim prišel odžirat posel. Res pa je, da je Amerika, v kateri jaz živim, malo drugačna od preostale Amerike. Živim v New Yorku. Velika mesta, kot so New York, Los Angeles, San Francisco, so malo drugačen svet. O Ameriki zdaj poslušate, da zavrača migrante. Prepričan pa sem, da večina ljudi, ki delajo na Trumpovih posestvih, po poreklu ni iz ZDA, temveč prihajajo iz centralne Amerike. Delajo lahko, ker so cenejši. Ob nacionalizmu in patriotizmu je Trumpu najbolj pomembno, da v svoj žep stlači čim več denarja.

Saj je jasno – če se ljudje bojijo, da jim bodo cenejši delavci iz tujine odvzeli službe, bodo volili tiste politike, ki bodo trdili, da bodo to preprečili. Ta premislek pa je zelo plitev. Pravkar sem prišel iz Madžarske, kjer sem se pogovarjal s skupino Madžarov, ki so govorili o tem, da je treba migrantom preprečiti pot v Madžarsko. Potem pa sem nenadoma ugotovil, da trije izmed mojih sogovornikov delajo v tujini – na Škotskem! Madžari, ki so sami migranti, govorijo proti migrantom. Najbrž mislijo, da Škotov ne moti, da so oni Madžari. Ne zavedajo se, da so v enakem položaju kot vsi drugi migrantski delavci.

V resnici je premislek ekonomski – sprejemljivo je tisto, kar prinaša dobiček. Denar. Razmislek pri tem gotovo ni globok. Če veliko delate, vzdržujete družino, nimate časa veliko razmišljati. V tistem kratkem času med službo in spanjem, ko bi lahko razmišljali, pa raje sedite pred nekim enostavnim televizijskim programom ali pa pijete pivo s površnimi ljudmi, ki vam bodo poskušali na hitro, v petih minutah, predstaviti »pravi problem«. Če bi se ti ljudje odločili, da ne bodo toliko delali, da bodo živeli skromno in ne bodo toliko služili, verjetno ne bi tako razmišljali.

Zelo težko, saj ljudje a priori več ne verjamejo našim sporočilom.

Je, ampak ljudje vedo, kdo je naročnik. Če mi recimo ilustracijo naroči New York Times, jo bodo videli samo tisti, ki berejo New York Times. Ljudje pa berejo tisti časopis, ki ga kupijo v samopostrežni trgovini. In tisti časopis mi ne bi nikoli dovolil, da kaj dizajniram zanj. Živimo pač v paralelnih svetovih. Edino, kar lahko storim, je, da z dizajnom nagovorim otroke. Mlajši so, bolj odprti, pripravljeni so poslušati, možgani jim delujejo drugače.

Če ne bi imel upanja, bi se ubil. Spremembe prihajajo v ciklih. Trenutno smo zanihali močno v desno in samo upamo lahko, da ne bo narejena prevelika škoda, preden se spet obrnemo v levo. Ta nihaj v desno je res grozen. V vlade vstopajo desničarji. Videli bomo, koliko oblasti bodo dobili v prihodnjih nekaj letih.

Pozabljamo pa, da obstaja na svetu še ena država, ki gre povsem svojo pot in bo čez nekaj let verjetno vodilna svetovna sila. To je Kitajska.

Zelo malo ga imajo, vendar se situacija popravlja.

Nekoč so veliko kopirali, zdaj pa ustanavljajo šole za dizajn in tudi v tem pogledu napredujejo. Verjamem, da čez čas ne bodo več kopirali, ampak bodo diktirali. Potem bomo mi kopirali od njih.

Kitajska se prebuja tudi v vizualnem smislu. Še do pred kratkim so sugerirali, da ne poznajo individualnosti. Vsi so se oblačili enako, uniformno. Zdaj pa se pojavljajo kitajske oblačilne znamke in sodobna kitajska umetnost. Danes vsi vedo, kdo je Ai Weiwei. Verjetno je med dvajsetimi najpomembnejšimi umetniki na svetu.

Šel bi v Šanghaj. Če ne bi imel otrok in drugih obveznosti, bi šel v Šanghaj že zdaj. Možno je, da se bom preselil, ko otroci malo zrastejo. Na Kitajskem vse vrvi od ustvarjalnosti in pozitivne energije. To ne pomeni, da tam ni bede. Ampak veliko je mladih ljudi, ki čutijo, da je zdaj prišel njihov trenutek. Samo poglejte, koliko je kitajskih filmov in kako se je izboljšala njihova produkcija!

Carnegie Hall je znamenita koncertna dvorana v New Yorku. V njej se igra klasična glasba in velja za vrh kulturne omike. Andrew Carnegie je dal zgraditi to stavbo zato, ker se je hotel odkupiti za krivico, ki je bila storjena delavcem v njegovi jeklarni. Delavci so stavkali, med krvavim zatiranjem stavke pa je bilo ubitih deset ljudi in stotine jih je bilo ranjenih.

Vsi imamo mračno preteklost. V Evropi se je marsikaj razčistilo že pred petdesetimi, sedemdesetimi leti. Marsikaj pa se sploh še ni. Kitajska malo zamuja, ampak kaj smo pa mi počeli še do včeraj? Ne opravičujem tega, kar počne Kitajska. Ampak ko bo denar premagal neumnost, bo bolje. Tudi na Kitajskem bodo ugotovili, da je namesto zatiranja gejevske skupnosti tej skupnosti bolje kaj prodati. Vse se bo uredilo. In kje bomo takrat mi? Nimam pojma.