Večkrat smo že pisali o razburjenju zaradi rezultatov nedavnega programskega razpisa, na katerem je brez podpore ostala vrsta uglednih nevladnih organizacij v kulturi, med njimi Gledališče Glej, zavod Maska, zavod Emanat in še nekateri. Na ministrstvu za kulturo so zatrdili, da so kritike odveč, kot neutemeljene so označili tudi namige, da naj bi šlo za odtegnitev podpore tistim, ki so kritični do trenutne vlade ali politike ministra za kulturo Vaska Simonitija: sredstva naj bi bila razdeljena strokovno ter v skladu s pogoji razpisa.
Na Maistrovi so ob tem poudarili tudi, da programski razpis ni edini, na katerem lahko nevladne organizacije pridobijo sredstva za svoje delo (pri tem sicer niso omenili, da je na projektnih razpisih na voljo bistveno manj denarja), in da nevladni producenti tudi sicer niso odvisni zgolj od podpore ministrstva – saj lahko dobijo tudi sredstva, ki jim jih »po načelu neposredne demokracije« namenijo posamezniki iz svoje dohodnine. Gre seveda za en odstotek dohodnine, ki ga lahko davčni zavezanci po lastni izbiri razdelijo nevladnim organizacijam, ki delujejo v javnem interesu, ter drugim upravičencem, kot so politične stranke, sindikati ali verske skupnosti. »Veliko nevladnih organizacij s področja kulture, ki se prijavljajo na naše javne razpise, je prejelo tudi ta sredstva,« so povedali. »V nekaterih primerih gre celo za zneske, ki presegajo sredstva, podeljena na razpisih.«
Skromna podpora kulturi
Kot je mogoče razumeti ministrstvo, naj bi bila sredstva iz dohodnin pomemben, v nekaterih primerih morda celo glavni vir financiranja nevladnih organizacij v kulturi. Podrobnejše preverjanje pa teh namigov ne potrjuje, še zlasti ne, ko gre za poklicne nevladne organizacije v kulturi, v katerih pripravljajo vsebine, po obsegu ter kakovosti primerljive s tistimi v javnih zavodih, in so sodelovale na programskem razpisu. Pri denarju, ki ga iz dohodnine prejmejo razna kulturna društva ali zavodi, gre večinoma za zneske do nekaj tisoč evrov. Ali povedano drugače: trditev ministrstva, da nekateri po tej poti dobijo celo več sredstev kot na razpisih, velja predvsem za tiste, ki jim ministrstvo namenja malo ali nič podpore – pri čemer ni jasno, ali gre v teh besedah za nepoučenost ali cinizem.
Iz podatkov je razvidno, da je sredstva iz naslova namenitve dela dohodnine za leto 2020 v lanskem letu prejelo okoli 5500 upravičencev. Po višini pridobljenih donacij so kot običajno na vrhu humanitarne organizacije: društvo Rdeči noski (več kot 441.000 evrov), Slovenska Karitas (dobrih 280.000 evrov) in Zveza prijateljev mladine Slovenije (skoraj 225.000 evrov). Dobrodelnim društvom se med temi, ki so deležni največ podpore, pridružujejo še verske skupnosti in združenja bolnikov z različnimi boleznimi, društva za zaščito živali ter zavetišča, v vidnejši meri tudi politične stranke, sindikati, prostovoljna gasilska društva in številni športni klubi.
Nevladnih kulturnih organizacij med njimi pravzaprav ni – z izjemo nekaj zavodov, ki imajo v svojem uradnem nazivu tudi besedo »kultura«, vendar so v osnovi izobraževalne ali pa verske organizacije, ne pa poklicni producenti kulturnih in umetniških vsebin. Prvo »pravo« kulturno društvo se na lestvici pridobljenih sredstev nahaja šele okoli stotega mesta – to je Pihalni orkester Svea Zagorje, ki je lani iz dohodnine dobil 10.732 evrov.
Pomoč zvestih poslušalcev
Med organizacijami s področij, za katere je pristojno kulturno ministrstvo, sicer po količini zbranih donacij izstopa zavod Radio Študent, ki so mu podporniki namenili skupno 30.259 evrov – morebiti tudi zato, ker se je legendarni radio v zadnjih letih že nekajkrat znašel v nemilosti financerjev, kot sta ŠOU v Ljubljani in ministrstvo za kulturo, kar je resno ogrozilo njegovo delovanje. »Znesek, ki ga prejemamo iz naslova dohodnin, narašča iz leta v leto,« priznava direktorica Radia Študent Ana Kandare. »Se je pa treba zavedati, da je to posledica večletnih in kontinuiranih naporov za pridobivanje tovrstne podpore naših poslušalcev, od številnih kampanj za ohranitev Radia Študent do jasno usmerjenih komunikacijskih akcij.«
Pri tem jim je bilo v občutno pomoč tudi, da imajo kot medij stalen in neposreden stik s svojim občinstvom, dodaja. »Večina drugih nevladnih organizacij možnosti takšnega dostopa nima.« Vseeno pa omenjeni denar predstavlja le majhen delež sredstev, ki jih potrebujejo za delovanje – veliko večino jih še vedno pridobijo po javnih razpisih na lokalni, državni ali evropski ravni. Na lanskem medijskem razpisu ministrstva za kulturo Radio Študent denimo sploh ni dobil podpore, medtem ko je leta 2020 na istem razpisu prejel 97.000 evrov; tega izpada seveda niti višji znesek iz dohodnin ni mogel pokriti.
Poleg omenjenega orkestra in radia, ki pa vendarle spada bolj na področje medijev kot med umetniške ustvarjalce, so vsa ostala društva in organizacije, ki bi jih lahko vsaj v širšem smislu umestili v polje kulture, prejela manj kot 10.000 evrov. Po višini zbranih sredstev tako sledijo Plesno društvo Libero (7333 evrov), Plesni klub Java (6107 evrov), Kulturno društvo Vres Prevalje (5700 evrov), Glasbeno društvo Nova iz Nove Gorice (5561 evrov)… Na splošno niti ni težko razbrati, da so pri pridobivanju donacij najuspešnejša lokalna kulturna društva, tesno povezana z neko skupnostjo, ter različni pevski zbori, orkestri ali plesni klubi z večjim številom članov, ki svojemu društvu namenijo tudi del dohodnine.
Javni interes »na trgu«?
Manj sredstev pa naberejo poklicne organizacije iz večjih središč – sploh tiste, ki si v večji ali manjši meri delijo občinstvo in kjer je tudi sicer veliko upravičencev do dela dohodnine (ne le na kulturnem področju). »Seveda so ta sredstva dobrodošla, vendar pa nikakor ne morejo biti alternativa stabilnemu javnemu financiranju,« pravi Alja Lobnik, direktorica zavoda Maska. »Če jih na ministrstvu predstavljajo kot realno možnost za zagotavljanje delovanja nevladnih producentov, je to najmanj zavajajoče.«
Podobno menijo tudi v umetniškem svetu Gledališča Glej. »Gre za mehanizem, ki je za nevladne organizacije v kulturi pomemben predvsem v smislu razpršitve ter večanja neodvisnosti proračuna; zneski, ki jih poklicne organizacije pridobimo iz tega naslova, pa so le simbolični. Verjamemo, da morata biti kultura oziroma umetnost, ki sta v javnem interesu, podprti z javnimi sredstvi, ta pa morajo omogočati stabilen razvoj.« Dodajajo, da so lahko takšni mehanizmi podpora javnemu financiranju, da pa odgovornost za kulturo ne sme pasti na pleča posameznikov, saj jo mora nositi država.
