»Slovensko mladinsko gledališče vztraja na poti brisanja mej med gledališčem (kot umetnostjo) in dnevnopolitičnim 'odrom' resničnosti, s čimer – skladno z že lani zapisanim mnenjem strokovne komisije – jemlje umetnosti pozicijo in kvaliteto umetnosti ter jo spreminja v (precej) neučinkovit politični pamflet.« S tem stavkom se začenja obrazložitev strokovne komisije, ki spremlja odločbo o financiranju Slovenskega mladinskega gledališča (SMG) za letošnje leto.
Na vsebino njihove sodbe so se na začetku tedna v gledališču ostro odzvali, češ da je v njej »kup neresnic, neutemeljenih sklepov in trditev, s kakršnimi komisija predstave Slovenskega mladinskega gledališča že tri leta označuje kot umetniško ničvredne«, ter za včeraj napovedali novinarsko konferenco, na kateri so nameravali z objektivnimi argumenti in preverljivimi podatki dokazali »lažnost nekaterih sodb«. Vendar so konferenco tik pred zdajci odpovedali; na pogovor jih je namreč povabil minister za kulturo Dejan Prešiček in jim predlagal »skupno reševanje težav«. Sestali se bodo prihodnji teden.
Komisijo za uprizoritvene umetnosti, ki presoja o programih javnih zavodov, sestavljajo upokojeni dramaturg Jernej Novak (predsednik), literarni zgodovinar in profesor na primorski univerzi dr. Jacek Krištof Kozak ter dramaturginja Vilma Štritof.
Cenzura kritične umetnosti?
V svojem mnenju so bili omenjeni člani komisije kritični tudi do nekaterih drugih vidikov predloženega programa; tako so denimo izrazili dvom o smiselnosti precejšnjega števila mednarodnih koprodukcij in »poudarjenega angažmaja tujih sodelavcev«, češ da bi moralo SMG »več prostora dodeliti domačim gledališkim ustvarjalcem«.
Morda še bolj je SMG, ki se sistematično posveča družbenokritičnim premislekom, zmotilo naslednje stališče: »V lanski presoji je komisija izrazila upanje, da se bo program vendarle uklonil 'govorici umetnosti', pri čemer mora ugotoviti, da je ta ponovno ostala v ozadju aktivizma dnevne političnosti.« V Mladinskem so ga seveda razumeli kot poskus discipliniranja preveč kritične umetnosti ter svojevoljno odločanje o tem, katere umetniške prakse so sploh primerne in legitimne.
»Videti je, da si nacionalna kulturna politika želi popolnoma uniformiranega in le 'pravi' gledališki umetnosti podjarmljenega gledališča,« so menili. »Posamezne komisije delujejo kot samooklicana cenzorska telesa in ne – kakor bi morale – kot skupine strokovnjakov, ki bi presojale programe na podlagi splošno veljavnih kriterijev in okoliščin. Na to že leta opozarjamo tako vodje gledališč kakor tudi samostojni ustvarjalci in neinstitucionalni producenti. V ozadju takih odločitev pa je čutiti miselnost: nič ne sme odstopati; če že kaj odstopa, naj bo vsaj naše, vse pa si mora biti čimbolj podobno. Kar odstopa in ni naše, moramo kot gnojni tur nemudoma odrezati.«
Žalitev za ustvarjalce
Dodali so še: »S tem ne žalijo le gledališča, temveč tudi nekatere slovenske in tuje umetnike, ki v njem ustvarjajo, pa čeprav so njihova dela v zadnjih letih prejela nezanemarljivo število nagrad na nacionalnih festivalih. Žalijo tudi vse tiste selektorje in člane strokovnih žirij, ki so te umetniško 'ničvredne' predstave izbrali v tekmovalne programe festivalov ali abonmaje ter jim podelili najvišja priznanja s področja gledališča.« Leta 2017 je tako na primer predstava Republika Slovenija prejela Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev Tedna slovenske drame, predstava Človek, ki je gledal svet režiserja Žige Divjaka pa Borštnikovi nagradi za režijo ter igralsko izvedbo; na lanskem Borštnikovem srečanju je uprizoritev 6 (ravno tako v Divjakovi režiji) osvojila veliko nagrado za najboljšo predstavo.
Protest, poudarjajo v SMG, ni povezan z višino sredstev, ki so jih prejeli, pa čeprav so se sredstva za program znova nekoliko znižala, temveč s problematičnim odnosom posameznih strokovnih komisij do nekaterih producentov. »Zelo veseli smo, da nam je minister pripravljen prisluhniti,« so pristavili včeraj.
