Milan Rakovac, istrski pisatelj, pesnik, publicist: Tudi hrvaška levica ni videla same sebe

Kljub glasnosti desnice in nesporni popularnosti Thompsona obstaja tudi druga Hrvaška, ki svet razume popolnoma drugače. Rakovac je legendaren pisatelj, ki je v šestdesetih letih objavil prvo knjigo o izgonu italijansko govorečega prebivalstva iz Istre, iz emigrantskega pisatelja Fulvia Tomizze naredil čezmejni kulturni fenomen, iz istrskega dialekta pa hrvaški knjižni jezik. Rakovac je tudi neizprosen politični analitik, ki redno objavlja v tržaškem Primorskem dnevniku in Primorskih novicah. Kariero je začel kot poročnik bojne ladje na jugoslovanskih torpednih čolnih, napredoval do prvega oficirja na poveljniški ladji, v admirala flote, in od tam za vedno odšel v literaturo.

Niste videli polovice Hrvaške. Zaradi tega se vam ni treba počutiti slabo. Tudi ta polovica Hrvaške zadnjih pet let ni videla same sebe. To je privilegij nas meščanov, vlaško-vuličanskih malomeščanov, kot bi rekel Krleža. »Kaj boš ti govoril,« je običajna drža. »Bodi doma, stvari se bodo že nekako uredile brez tvojega vznemirjanja.« Vendar je pod hrupom desničarskih spektaklov, velikih koncertov in parad vedno živela družba, ki je to razumela kot vulgaren izraz države. Želela si je politično okolje, kjer politiki iz nestrinjanja ne preidejo takoj na zmerjanje in grožnje s topovi. V trenutku, ko se je normalnost politike zdela izgubljena in ko se je zdelo, da gre Hrvaška po poti Poljske ali Madžarske, je prišlo do političnega razmisleka. »Tudi mi obstajamo, naj se vidi, da obstajamo.« Milanović se je tukaj pojavil samo kot priložnost, da polovica volilnega telesa pokaže, kako močna sila je v resnici.

Ta polovica Hrvaške je vedno obstajala, ni nastala s HDZ kot opozicija besnemu nacionalizmu. Zahod države se je vedno nagibal k humanistični usmeritvi družbe. Nismo bili zaman sedem stoletij pod vplivom dunajske in beneške šole. Nekaj smo se naučili.

Meščan rad molči. Ne molči pa ves čas. To je hrvaška tradicija. Molčal je, ko so leta 1941 prišli ustaši. Leta 1943 pa se je zbudil in v partizane poslal 50.000 mladih fantov. Pri teh volitvah je po dolgem obdobju molka meščanu prekipelo. Dovolj je imel tega kmetavzarstva, balkanskega primitivizma, agresivnega klerikalizma in mafijske zarote, ki so nas držali za mednožje. Saj to v Sloveniji razumete?

Obrat hrvaških komunistov v desno in desni zavoj hrvaških socialdemokratov sta pripeljala do erozije leve misli. Mislili smo, da je to poginilo za vedno. Pa ni. Pri nas nikoli ni prišlo do oblikovanja eksplicitno leve stranke, ki v parlament prinese govorico klasične evropske levice kot enega od legitimnih jezikov parlamentarne demokracije. Slovenci ste oblikovali eno redkih evropskih levih političnih strank, ki sodeluje v parlamentarni razpravi. Hrvaška tega ni zmogla. Vendar so državljanom kot posameznikom začeli presedati inertnost leve politike, vedno večja enoglasnost desnice in splošen občutek nemoči. Glasovali so proti prevladujočemu političnemu vzdušju v državi. In z izvolitvijo levega predsednika izvedli pritisk na celoten politični prostor. Od tu naprej lahko gre razvoj kamorkoli, vendar je bila ena ločnica postavljena. Kolinda ni več predsednica. Njen program je propadel.

Poglejte zemljevid volilnih rezultatov. Za Milanovića so glasovala velika mesta. Pulj, Reka, Zagreb, Varaždin, Čakovec, Osijek, Split in Zadar. Trdnjave svobodne meščanske misli. V vseh mestih, razen v Šibeniku in Dubrovniku, se je levica zbudila in glasovala levo. Glasovali so za novega Perikleja. Milanović je brez dvoma velik govornik. Iz agresivnega, ambicioznega Vlaha iz Sinja je zrasel v figuro državnika, ki je za hrvaške okoliščine morda nekoliko radikalen. Zna govoriti v jeziku Grete Thunberg. Zna se obrniti k človeku in govoriti o nas ljudeh.

Hkrati pa ne smete zanemariti razporeditve glasov. V diaspori je 40.000 ljudi glasovalo za Kolindo, 4000 za Milanovića. Iz Hercegovine je prišlo 39.000 glasov za Kolindo. Milijon Hrvatov je v Ameriki, Kanadi in Avstraliji, pa niso prišli na volitve. Ne zanima jih stari kraj.

Zanj so glasovali Istra, Kvarner, Zagreb, Zagorje, Medžimurje. V Reki je dobil 67 odstotkov, v Varaždinu 68. Ekonomsko najuspešnejša mesta, ki so najbolj napredovala v samostojni hrvaški državi, so glasovala za levico, ne za desnico. Vedo, kaj je gonilo napredka in razvoja. Desnica zagotovo ne. Ta koraka pod zastavo nazadnjaštva. Istra ustvari 27 odstotkov hrvaškega BDP. Pol milijona ljudi naredi toliko kot polovica Hrvaške in glasuje za levico. Podobno je v Medžimurju. Kjer imate visoko specializirano industrijo, imate leve volilce. Nekaj je vsekakor odvisno od tradicije zgodovinskega fašizma in antifašizma, nedvomno. Za Istro to lahko rečete. Antifašistična dediščina je v Istri obče dobro. Ampak eno je prazgodovina, drugo pa je moderen politični konflikt. Poleg antifašizma, je tukaj še regionalizem in nikoli pozabljena ideja evropskih regij. Evropska identiteta je v Istri pomemben dejavnik politične identitete. Veste, 500 let pripadnosti Beneški republiki se ne pozna samo v arhitekturi. Istrani niso bili fevdalcu podrejeni tlačani. Bili so koloni Benečanov. Svobodni ljudje. Siromaki, vendar gospodarji. Veslali so na beneških galejah, vendar niso bili v verigah kot kriminalci, ampak so dobivali plačo.

Da, je. To je treba reči. Toda vi in jaz veva, da je danes levica kompliciran in kontradiktoren pojem. V vsej Evropi, ne samo na Hrvaškem. SDP ima zdaj pred seboj zelo dober teren. Če naredi koalicijo leve sredine in levice, lahko na naslednjih volitvah prav tako zmaga. Vendar se mi zdi, da SDP tega ne zna narediti. Razen Kreša Beljaka in istrskega IDS zelo težko dobi levi blok na svojo stran. Tradicionalno so dezorientirani, zdaj pa tudi pijani od zmage. Rekonstrukcijo levice bi morali začeti zdaj. Vanjo bi morali vključiti vse, ki so glasovali za Milanovića, in jim dati ustrezen status. Vključiti morajo minorne stranke in izpostavljene ljudi, ki morajo imeti enakopraven glas kot Bero Bernardić. Dalija Orešković in njen Start, Katarina Peović in Delavska fronta, Krešo Beljak iz HSS, Anka Mrak Taritaš. Vse te in še niz močnih političnih figur bi morali združiti v operativno jedro. Zdaj so razsuti po strančicah in civilni družbi. Oni predstavljajo liberalno, meščansko, svobodomiselno Hrvaško, kjer ima svoje mesto tudi levica. V koaliciji naprednih sil bi bila to opazna novost. Do zdaj smo jih ignorirali in odmahnili z roko, češ to je preveč fragmentirano ali preveč radikalno, da bi jih jemali resno. Ampak pravkar so zmagali na predsedniških volitvah in v predsedniško palačo postavili Milanovića. To je dobro izhodišče.

Počutim se kot Edvard Kocbek leta 1945. Položaj je zdaj lep. Milanović je zasedel ceremonialno funkcijo, vendar je to nedvomno funkcija. Kot državnik predstavlja državo. Upam samo, da nad »mojim letom« 1948 ne bom obupoval tako, kot je obupoval Kocbek. Upam, da se bo človeškost kot mera vsega obdržala. Kot bi rekel Robert Pirsig: upam, da bo zmagala velika cerkev uma. To nima nikakršne zveze z našo cerkvijo. Za cerkev uma gre. Pirsig je napisal Zen in umetnost vzdrževanja motocikla ter govori o veliki cerkvi uma, ki hrani največje dosežke antične civilizacije. Pod tepih je skrila idejo kvalitete. Kvalitete kot mere vsega, tudi sebe same. Zoran Milanović je kot politik posegel po kvaliteti, po človeški meri. Pri južnih Slovanih je to zelo neobičajen pojav, na Balkanu je redek cvet, tudi v Evropi se je ne srečuje v velikih množicah. Politiki, ki govorijo v jeziku urbanizacije, ne pa orbanizacije, so redek pojav. Hrvaška je bila na pragu orbanizacije. Stali smo pred prepadom zatona liberalne demokracije in vzpona neliberalne demokracije. To smo doživljali kot proces, ki se je zdel nezaustavljiv. Ideja združenja nasprotnikov liberalizma od Baltika do Jadrana in Črnega morja se je zdela politični proces, ki se mu ni mogoče upreti. Polovica Hrvaške je sanjala, da bo v Višegrajski skupini držav, v drugi polovici pa je to vzbujalo grozo. Mislim, da je to zdaj stvar preteklosti. Morda moram biti za spoznanje skromnejši. Upam, da je to stvar preteklosti.

Kako? Tukaj sem seveda v manjši zadregi. Običajen levičar, kot sem sam, drži fige, da Plenkoviću ne bo uspelo obdržati oblasti v HDZ in še naprej voditi vlade.

Zato, ker je HDZ postala zelo zanimiva politična sila. Upoštevanja vredna nevesta, bi rekli včasih. Samo ona namreč lahko zaustavi ekstremno desnico na njenem pohodu. O tem, da je ekstremna desnica na Hrvaškem na osvajalnem pohodu, pač ne smete imeti nobenih dvomov. Milanović ne more zaustaviti desnice, to je Plenkovićevo delo. Vprašanje je, ali to zna in zmore in ali ima dovolj zaveznikov. Kapacitete nedvomno ima. Plenković je velik manipulator. On je premeten potomec Benečanov, ki zna sklepati navzkrižna zavezništva in nasprotnike prepričati, da se izčrpavajo v medsebojnih bojih, medtem ko on napreduje. Tako je postal predsednik stranke in premier. Na desnici se odvija resničen politični boj te države. Levica ima težave z združevanjem, desnica ima problem s frakcijskim razkrojem. Plenković ima prave nasprotnike znotraj svoje stranke. Tam so močni in neizprosni politiki. Pripravljajo strankarski udar proti Plenkoviću. Veliko je odvisno od tega, ali bo podpredsednik stranke Milijan Brkić, ki mu pravijo Vaso, podprl Plenkovića ali pučiste. Brkić je priznal, da tudi sam razmišlja o kandidaturi za predsednika stranke. Sam mislim, da bi bilo bolje, če bi bil to on, ne pa Davor Ivo Stier ali Miro Kovač. Brkić je premeten jugoslovanski in hrvaški policist. Če bo potreboval tisoč glasov, bo napolnil avtobuse in pripeljal tisoč glasov. V rovih HDZ zdaj teče prava pozicijska prva svetovna vojna.

Ne, to je samo katalizator. Volilni poraz je dobro izhodišče za medsebojno obračunavanje. HDZ je vznemirila najava resne ekstremne desnice c kot dediča radikalne hrvaške desnice. Že napoved je bila dovolj. Stranke sploh še ni ustanovil.

Na prvem mestu Škora in njegovo nastajajočo stranko.

Ne bi rekel. To je nadomestek za štiri ali pet hrvaških strank prava, ki so vse propadle. To je hrvaška skrajna desnica, ki ima težave s strukturiranjem v enotno politično silo.

Škoro se zelo izogiba direktne ustaške in fašistične retorike. Na svoje shode vabi Thompsona, vendar v govorih med predvolilno kampanjo nikoli ni uporabljal fašistične retorike. To je moderna politična sila. Skrajno desni evropski populizem. Morda jih res lahko primerjamo z AFD, s holandskimi nacionalisti in podobnimi. Če se lahko v svoji hercegovski razglašenosti disciplinira in kooptira poraženi Most, lahko dobi 20 odstotkov glasov. Med hrvaškimi volilci ima skrajna desnica zagotovo toliko zaledja. Tudi HDZ ga nima kaj dosti več kot 20 odstotkov. In da ne bi mislili: tudi SDP ne doseže več kot 20 odstotkov glasov. Zato mislim, da je treba Plenkoviću kot sredinskemu desnemu politiku držati fige, ker imamo potem jeseni lahko koalicijo HDZ-SDP.

Pridobimo okvir normalnosti. Dobimo politiko dveh nasprotnih polov, ki lahko vzpostavita medsebojni dialog in iščeta politični konsenz v državi, ki pozna samo ekskluzivne politične formacije. Lahko prineseta nekaj samozavesti tej užaljeni in ponižani državi, ki je do zdaj begala med ekstremi. Plenković ima v rokah samo eno karto, vendar je to močna karta. Prefiltrirati HDZ in iz njega narediti desnosredinsko stranko, ki bo lahko zagotavljala politično normalnost. Močnejši je od Sanaderja in je sposoben iz Hrvaške demokratske skupnosti narediti hrvaško krščansko demokratsko stranko. Krščanstvu nihče ne nasprotuje. Niti Stier, niti Kovač, niti Slavonci, niti dalmatinski Vlahi. Vendar oni hočejo imeti celovito desničarsko retoriko, tudi če v resnici ni zelo popularna. Toda Plenković ne more ignorirati tega, da se je na teh volitvah prebudila meščanska zavest. Z zmago Milanovića se je tudi opogumila. Morda Milanović ni nič drugega kot kamen v čevljih desnice, vendar se s kamnom v čevlju težko premikaš. Boli, opozarja te, da na svetu nisi sam.

Moč je v še živih ustaših iz leta 1991 in moč prihaja od njihovih pokroviteljev iz katoliške cerkve. Zgledovali so se po strategijah iz fašizma. Ljudje so med fašizmom v Istri 25 let čakali, da Italija propade. In potem je nekega dne res propadla. Ljudje, ki so z njo sodelovali, so zbežali. O tem sem napisal knjigo Riva i druži. Ustaši so si to zapomnili in so se v Ameriki, Kanadi in Argentini organizirali ter čakali, da propade Jugoslavija. Od božiča do božiča, od velike noči do velike noči. Trajalo je nekoliko dlje. Pol stoletja. Vendar so to doživeli. Franjo Tuđman in njegova HDZ sta se od vsega začetka naslanjala na njih. Predvsem je Tuđman od njih dobil večino sredstev za politično delovanje in tudi orožje. »Tukaj sem jaz in moj nož, danes bo veliko razparanih kož,« poje ena od njihovih pesmi. To se je vrnilo na Hrvaško in dobilo domovinsko pravico v vrhu njene politike.

Zelo. Ta vojna je oživila spore iz druge svetovne vojne. Hrvaški Srbi v Kninu so se prvi uprli. Tega ne gre pozabiti. Preden se je vojna začela, so kninski Srbi ubijali hrvaške policiste, jugoslovanska vojska pa jim je krila hrbet. To je težko pozabiti. To je že tako preslano juho še dosolilo. Spotoma je nasolilo še odprto rano iz preteklosti. Ampak to ni bilo nujno. Ves čas so obstajali tudi drugi odgovori. Prej ste omenili Thompsona. Hrvaška estrada je najbolj jasen odgovor na to vprašanje. Na začetku devetdesetih so naši urbani rokerji dali odgovore modernega hrvaškega uporniškega patriotizma. Jura Stublić je pel: »E moj druže beogradski, Slavonijom sela gore, e moj druže beogradski, ne može se ni na more.« Hrvaški umetniški kolektiv Montažstroj je v Holandiji in Nemčiji repal: »Slobodan Milošević fuck you, Slobodan Milošević fuck you.« Imajo isto famo kot Laibach pri vas. Vladimir Kočiš Zec iz Fosilov je pel: »Gospodine generale zapamtite jednu stvar, zapamtite Vukovar.« Imeli smo resen republikanski, moderen umetniški odpor proti nacionalistični vojni. Nekaj mesecev vojne ste to lahko poslušali na hrvaškem radiu in gledali na televiziji. Potem pa so v trenutku izginili, namesto njih pa so prišli Marko Perković Thompson, Vera Svoboda, Đuka Čaić in mnogo podobnih. Thompson ni bil sam, on je bil zvezda. Hrvaški Springsteen z ustaško ikonografijo. To je bila fatalna napaka tedanjih oblasti. Upor so pobarvali v črno. Ignorirali so 20.000 oficirjev JLA, ki so vstopili v hrvaško vojsko, in njihove družine. Generali Špegelj, Tus, Gorišek so bili prvorazredni vojaki, ki so vodili hrvaški odpor proti agresiji. Že med vojno so nanje gledali von oben, s prezirom, češ komunjare, Jugoslovani.

Da.

Niti ni poskušala, ker ni mogla. Leta 1995 se je govorilo samo oluja, oluja, oluja. Gotovina, Gotovina. Seveda niso poslušali njegovega besnega monologa v Kninu, v katerem je svoje oficirje obsojal, da se obnašajo kot hajduki. Levica je v vojni enakopravno sodelovala. Ivica Račan pa je imel druge skrbi. Naredil je vse, da ne bi prišlo do lova na komuniste. V vojno je moral z enakim patriotskim zanosom kot desnica. Morda je zdaj čas, da karte domoljubja ponovno razdelimo po realnih zaslugah. Ne pripadajo samo eni ali drugi strani.

Ona odhaja s predsedniškega mesta s podobo neuspešne političarke. Zelo se je trudila, da bi bila uspešna diplomatka, da bi bila uspešna na visokem položaju v Natu in uspešna kot predsednica. Vendar za seboj pušča zelo malo. Znala se je prikupiti občinstvu, vendar jih ne bo veliko, ki bodo za njo jokali. Mislim, da tudi HDZ ne računa nanjo.