Plakat, ki te tako učinkovito pritegne in vabi, logotip gledališča, oprema knjige, kataloga, koledar na zidu in rokovnik, ki ga nosiš vse leto v torbi, vse te obdelave forme, ki z vsebino tako neverjetno posrečeno preraščajo v eno, gledalec in bralec sprejemata tako neločeno, tako samo po sebi umevno, da pri tem pogosto pozabita, da je to povezavo nekdo moral ustvariti, da je v teh grafičnih rešitvah neki temeljen in temeljit premislek, ogromno znanja, nemalo navdiha in smisla za igro, večkrat pa tudi lepa merica humorja.

Matjaž Vipotnik je študiral slikarstvo in vzporedno tudi industrijsko oblikovanje v Italiji, kjer je leta 1972 diplomiral na milanski Akademiji Brera, a prvo od mnogih kasnejših nagrad za oblikovanje knjige je dobil že leta 1966 kot dvaindvajsetleten mladenič. Knjige so ostale njegova velika ljubezen, oblikoval jih je ogromno, od Prešerna do pesniške zbirke svojega očeta, Ceneta Vipotnika. Za založbo Wieser je na primer izdelal celotno grafično podobo, njegovo delo je tudi nekaj pravih bibliofilskih biserov. Ko danes naše založbe preplavljajo trg z oblikovalskimi zmazki, ki s svojo podobo "uničujejo" celo vrhunska literarna dela, se je treba spomniti, da standarde vendarle imamo, in enega, zelo zelo visokega, je postavil prav Vipotnik.

Tudi pri gledališkem plakatu velja podobno: oral je ledino v sedemdesetih letih, tako v Gleju kot v Pekarni, v času, ko naša gledališča plakatov sploh še niso imela in ko komercialni plakati najnižje vrste še niso povsem onesnažili javnega prostora. "Danes urbanega prostora kulturni plakat ne obvladuje več," ugotavlja Vipotnik. Iz neinstitucionalnih gledališč je krenil v SNG Dramo in v Slovensko mladinsko gledališče, ki je prvo dobilo zares celostno podobo, od kombinezonov tehnikov do promocijskih majic; za predstavo Missa in a minor, ki so jo igrali več let, je plakat večkrat modificiral, pač v skladu z življenjem predstave in krajem gostovanja; danes bi rekli delo v nastajanju. Tudi celostno podobo SMG je spreminjal in dograjeval, nazadnje pred petimi leti, ko je gledališče praznovalo 50. obletnico delovanja. "Sam celo trdim, da je celotna grafika, ki se pojavi ob predstavi, del predstave," je Vipotnik povedal že ob prvi samostojni razstavi plakatov leta 1980.

Celostno podobo je naredil tudi za Sterijino pozorje in oblikoval material za številne posamezne predstave v gledališčih po Jugoslaviji, tičanje v gledališču pa ga je za nekaj projektov prelevilo tudi v scenografa. V 80. letih je doživel tudi prepoved plakata, in sicer tistega za predstavo Ujetniki svobode, s katerim naj bi žalil vrednote, spodkopaval bratstvo in enotnost ter spodbujal separatizem. "V kasnejši inačici sem poskrbel, da bratstvo ne bi bilo žaljeno, in sem napis 'ujetniki svobode' napisal še v cirilici," je pojasnil ob razstavi v MGLC leta 2007. Bratstvo je nedvomno užalil vsaj še enkrat, in sicer s priponko proti zloglasnemu 133. členu, ki je sankcioniral verbalni delikt.

Matjaž Vipotnik je, kot je v obrazložitvi nagrade zapisal Peter Skalar, s svojim ustvarjalnim delom vnesel v naš prostor novo kakovostno raven. Kot grafični oblikovalec je postavljal oblikovalske mejnike, odpiral nova sporočilna in likovna polja ter vnašal človeško toplino v komunikacijski prostor.

Priporočamo