Ženskam običajno niso dovolili sodelovanja na tečajih risanja z živimi modeli, zato so domnevali, da je sliko naslikal njen brat Charles. »Ko gre za dela umetnic, se vedno postavljajo vprašanja avtorstva, ker so pogosto nepodpisana,« je Van der Stighelen povedala za BBC. Umetnine so tudi zanemarjene in jih redko očistijo, še pojasnjuje belgijska umetnostna zgodovinarka, zato je »malo možnosti, da bi odkrili skrite podpise«. Ženska umetnost je bila dolgo spregledana, predstavlja denimo le slab odstotek zbirke londonske National Gallery.
Razstava del Michaeline Wautier v londonski Royal Academy opozarja na krivico, storjeno avtoricam. Je prva razstava te flamske umetnice v Veliki Britaniji in najobsežnejši pregled njenega dela doslej.
Umetnice danes zavzemajo vedno več prostora v galerijah in si prisvajajo mesto v umetnostni zgodovini, ki jim pripada. Prvi korak je že priznanje, da so dela njihova.
Boj za pravice tudi na sodišču
Eno takšnih del je tudi slika z naslovom The Carousing Couple. Frans Hals je z njo zaslovel in več kot 300 let veljal za njenega avtorja. Šele leta 1893 so pod ponarejenim Halsovim podpisom odkrili prepoznaven ženski monogram. Tako so ugotovili, da je sliko v resnici naslikala Judith Leyster, Hals pa je zgolj pobral vse zasluge.
S podobnimi težavami se je srečevala Artemisia Gentileschi. Kljub izjemni nadarjenosti ji namreč v slikarskem svetu niso hoteli verjeti, da je kar koli zares sama ustvarila, in mnoga dela so pripisali njenemu očetu Oraziju Gentileschiju. Artemisia je bila ena redkih, ki se je aktivno borila za priznanje avtorstva.
V javnosti pa je najbolj odmeval primer Margaret Kane, ki se je znašel celo na sodišču. Njen mož jo je namreč tožil in trdil, da je on avtor slavnih slik otrok s prepoznavno velikimi očmi. Resnica je prišla na dan šele po dolgem sodnem procesu v 60. letih prejšnjega stoletja, potem ko je morala Margaret slikati v živo pred polno sodno dvorano.