Gre za prvo obsežno zbirko tovrstne literature, v kateri se je nabralo 156 zgodb iz vse Evrope, a je število teh skozi popravljene edicije kasneje naraslo na dvesto pravljic in deset legend. Leta 2005 se je delo prerinilo tudi na seznam Unescove kulturne dediščine, še danes pa je to najbolj prevajana nemška knjiga.
"Te pravljice so se ohranile do danes, ker govorijo o univerzalnih stvareh na sicer partikularen način. Obravnavajo arhetipske situacije in like, ponazorjene prek individualnih lastnosti," pojasnjuje Milena Mileva Blažić, strokovnjakinja za mladinsko književnost z ljubljanske pedagoške fakultete.
Urednik za otroško in mladinsko literaturo pri založbi Mladinska knjiga Andrej Ilc meni, da so slikanice s pravljicami bratov Grimm pri nas dočakale tako dolgo življenjsko dobo, ker so povečini opremljene z delom domačih ilustratorjev. "Risbe domačih ilustratorjev dajejo tem zgodbam posebno dimenzijo. Prek njih smo nemške pravljice deloma poslovenili," je prepričan Ilc.
Zaslužne ženske iz soseščine
Pravljic, kot so Rdeča kapica, Sneguljčica ali Pepelka, seveda izvirno nista napisala brata Grimm, temveč se v njihovem ozadju skrivajo ljudske zgodbe, ki sta jih brata zapisovala ob pripovedovanju žensk iz soseščine, a zato njuno delo ni nič manj pomembno, saj sta na ta način postavila temelje za znanstveno obravnavo tega terena. Med devetimi rednimi informatorkami, ki so menda same hodile trkat na vrata bratov, je bila najpomembnejši vir Dorothea Viehmann, katere predniki so bili hugenoti, ki so med bežanjem pred preganjanjem Ludvika XIV. v spominskem nahrbtniku iz Francije v Nemčijo prenesli tudi številne pravljice. V Parizu je namreč Charles Perrault že ob koncu 17. stoletja ljudske pripovedi prilagajal tamkajšnjemu salonskemu vzdušju in jih leta 1697 ducat pretopil tudi v pisno obliko. Ta je s številnimi drugimi tako ustnimi kot pisnimi viri predstavljala pomembno opornico za brata Grimm.
Med pripovedovanjem žena si pravljičarja zgodb baje nista zapisovala dobesedno in v celoti, temveč zgolj skicirala zaplet, nato pa vnesla svoje variacije. Prvi izdaji iz leta 1812 so mnogi očitali, da je, še posebej za otroške bralce, preveč okrutna, zato sta brata v naslednjih izdajah določene zgodbe črtala, nekatere predelala, predvsem pa očistila erotičnih elementov. Začetne edicije niso dosegle želenega učinka med bralci, saj je bilo devetsto izvodov razprodanih šele po treh letih. Uspeh je dočakala šele izdaja v angleščini iz leta 1823, ki je bila opremljena z ilustracijami. Dve leti kasneje sta slike zato uvedla tudi v nemške izvode, kot ilustratorja pa jima je uspelo pridobiti kar brata Ludwiga Emila. Pravljice sta brata Grimm prenavljala vse do leta 1857, ko je izšla sedma, tako imenovana "velika izdaja", v kateri je mogoče opaziti precej več prefinjenosti in stiliziranosti v primerjavi s predhodnimi izdelki.
Vera prežene seks
Ker sta bila brata strogo krščansko vzgojena, sta v pravljice, ki so bile povečini poganskega izvora, vnesla Boga (najbolj očitno v pravljici Janko in Metka) ter črtala goloto, zunajzakonske spolne odnose in druge "pregrehe". Tako se v Perraultovi verziji Rdeča kapica sleče in skoči k volku v posteljo, kar sta Grimmova enostavno izbrisala, odrezan je tudi del o nezvestem soprogu v Trnuljčici, kot neprimerna pa je bila označena celo nosečnost. V rokopisni različici Žabjega kralja sta žabcu dovolila, da gol spi ob princesi, kasneje pa sta črtala že omembo postelje, saj naj bi ta očitno namigovala na zunajzakonsko zvezo. Toda Jacob in Wilhelm sta opazila, da tovrstni posegi pravljicam jemljejo privlačnost, zato sta začela vstavljati nasilne kadre z "vzgojno" noto. Tako je denimo Sneguljčica v poznejših ponatisih na poroko povabila svojo mačeho, da ji je nataknila železne čevlje, v katerih je morala plesati do smrti, Pepelkini hudobni sestri pa so kaznovale ptice, ki so jima izkljuvale oči.
Milena Mileva Blažić meni, da zaradi nasilnih prizorov današnjih otrok ne smemo prikrajšati za Grimmove zgodbe. "Elementov nasilja mrgoli tudi v Bibliji, a je nihče ni prepovedal. Poleg tega so v Grimmovih pravljicah kanibalizem, incest ali umori prikazani v jeziku simbolov in ne na patološki ravni," se v bran grimmovskega sloga postavi Blažićeva. Pristavlja pa še, da otroci v zgodnjem obdobju potrebujejo vero, da se dobro v življenju nadgradi, zlo pa kaznuje. Poleg tega so pravljice tisti medij, skozi katerega je najmlajšim na najbolj eleganten način mogoče predstaviti negativna čustva tega sveta.
Grimmovim pravljicam se pogosto očita tudi, da napihujejo stereotipe, saj moške like prikazujejo kot pogumne, pametne in dominantne, ženske pa kot pohlevne, ponižne in pasivne. Ker odurne pošasti povečini premagujejo svetlolasi in belopolti junaki, vznikajo tudi očitki, da si je v teh zgodbah samozavest krepil celo nacizem. Vendar Blažićeva na tem mestu ponovno poudarja: "Te pravljice niso zgled za generiranje stereotipov, ampak za njihovo preseganje. Ideološkost so v resnici utrjevale šele Disneyjeve priredbe, saj so imeli v Disneyjevih studiih zaposleno posebno ekipo ljudi, ki je načrtno podpihovala stereotipnost. Žal pa večina otrok dandanes bolje pozna te risane predelave kot pa Grimmove zapise."
Namesto molitve solze
Prvi slovenski prevod Grimmovih del je bil leta 1849 objavljen v reviji Slovenec, kjer se je pojavila pravljica Ubogi in bogatin, medtem ko so prevodi pogosteje kapljali med letoma 1950 in 1980. V času komunizma je prihajalo do čiščenja v nasprotni smeri, saj so povojni, predvsem najbolj razširjeni Albrehtovi prevodi odstranjevali religiozno vsebino. V Grimmovi različici Pepelkina mama svojo hčer na smrtni postelji priporoči Bogu, nato pa Pepelka vsak dan moli na njenem grobu, medtem ko je za slovenske bralce mati Pepelko prosila, naj ostane dobra in pridna, ta pa je nato na grobu "izpustila" molitev in le točila solze.
Današnji slovenski ponatisi se povečini naslanjajo na prvi prevod celotnih Grimmovih pravljic, ki je izšel leta 1993, opirajoč se na sedmo nemško izdajo pa je zanj poskrbela Polonca Kovač. Se pa porajajo debate, ali ni morda Albrehtov prevod stilsko bolj dovršen.
V počastitev jubileja pri Mladinski knjigi v jeseni pripravljajo knjigo Zlate Grimmove pravljice, ki bo nekakšen ponatis male izdaje zbranih pravljic, a bo dopolnjen z novimi ilustracijami iste ilustratorke, Jelke Godec Schmidt. Izšla pa bo še čisto nova slikanica Železni Janez z ilustracijami Damijana Stepančiča.
