Zbirka, razdeljena na šest razdelkov, nas tako popelje od intimnejših razmislekov o minljivosti in bolečini osamljenega, izoliranega, postaranega življenja (Laguna) do pesmi z večjim političnim nabojem in razčlembo uničevalne narave človeka, vojnih grozot in (ne)zmožnosti upora proti zlu, kjer se okrepi tudi zamejska perspektiva (Upor). V drugi polovici zbirke se pesmi prevesijo v metafizične razsežnosti in premišljujejo o drugih oblikah bivanja, o sanjah (Analiza sanj), vesoljni neskončnosti, času, spominu (Čas nevidnosti), v sklepu pa se dotaknejo še vprašanj identitete, pesniškega poslanstva, usode, človečnosti, civiliziranosti in narave ipd. (Drobtine, Za zaključek).
Ace Mermolja je skozi leta oblikoval nezamenljiv pesniški izraz; razmišljujoč, pripoveden, esejističen, vendar obenem nepričakovano slikovit in ekspresivno metaforičen. Njegova pesem, ki pogosto preraste v pesnitev, deluje robustno, kot kakšen kamnit kip, ne docela zbrušen, nelakiran, vendar poln detajlov, ki pritegnejo pozornost in zaokrožijo celoto. Lahko bi jih primerjali s kamnitimi stebri in reliefi Marka Pogačnika, navsezadnje se zdi, da tudi Mermolja s svojimi trpkimi in ostrimi pesmimi, zabodenimi v papir, zdravi svet: »Zato želim z močjo odrešenika / zasaditi v mehke valove / sulico novega dne za znamenje, / da up ni umrl in / da nas tudi bog še ni strl / na krovu bojne barke.« V osnovi lahko v njegovem verzu nenehno opazujemo napetost med lupino in vsebino, in čeprav je sporočilo prvenstveno, pesmi ob izjemni metaforiki, ki je naravno zlita s pripovedjo, neredko presenetijo z notranjimi rimami, aliteracijami, asonancami, ritmičnimi poudarki.
Moj papirnat dom je v kontekstu zadnjih Mermoljevih knjig najbolj temačna in vdana v minljivo usodo, a hkrati tudi najbolj intimna, zgoščena in obsežna zbirka, v kateri pesnik na novo premisli, kaj ga pri ustvarjanju in v življenju najbolj zaposluje, najbolj tare. Rezime stanja sveta je pogojen s fizičnim izkušanjem minljivosti, vendar ne gre za popolni defetizem, pesnik se kljub vsemu še spomni na dobroto otroka, ne zavrže sanj, saj se zaveda, da bi bilo brez njih vse »zavito v ploskev brez pomena«, predvsem pa jalovosti navkljub še vedno vztraja: »V verzu se mu oblikuje / nora slika sebe, / kjer je pesnik volčji gobec, / ki laja v luno, da bi ji spremenil / smer in obliko, a vse / ostaja kot prej.«
Kompozicija zbirke učinkovito ponazori globok prepad med fizičnim in metafizičnim, a ga hkrati s tem, ko vzpostavi dialog z mrtvimi, s časom nevidnosti, tudi tesno zašije. Najpomembnejši je seveda pogovor, ki ga lirski jaz vzpostavlja z minulostjo lastnega življenja, a nič manj se ne zdi relevanten dialog z mrtvimi pesniki, kot sta Marko Sosič in Josip Osti, pa tudi Simon Gregorčič ali Ezra Pound, s katerim se je Mermolja že intenzivno ukvarjal v Čivku duše. Tokrat pogled nanj ublaži s spoznanjem lastne grešnosti: »Ezra, poslušaj, / nekje se ujemiva v grehu / in usmiljenju in moliva / za svet, kjer ne bodo cvetele le rane.«
Čeprav je Moj papirnat dom težka, celo samoironično zatežena zbirka, bralca in bralko s tem, ko zre v prepad in poje, tudi tiho spomni, da se črna skrinjica vselej odpira z namenom, da bi razumeli in morebiti v prihodnje preprečili. Ko bi le!