Znosna lahkotnost konca

Junak popevke Jerryja Jeffa Walkerja iz leta 1968 tu nadomešča Beckettovega Godota, s to razliko, da se ves čas prikazuje skozi glasbo, v interpretaciji Nine Simone, in da na koncu tudi pride – kot metafora, poimenovanje in razkrinkanje neke norosti, ki je (pre)dolgo tlela med liki. Čakajoč na Bojanglesa se vsaj na začetku spogleduje z ekstravagantnimi ekscesi višjega družbenega razreda à la Veliki Gatsby in podobno kot pri Fitzgeraldu tudi tu pisava preseva znamenja o neskladju med videzom in tistim, kar se skriva zadaj. Najočitnejše znamenje diskrepance je pesem Mister Bojangles, »zares nora, žalostna in vesela obenem«, v tem duhu pa je uglašena tudi pripoved.