Knjiga Februar 33. Zima literature (LUD Literatura) nemškega literarnega kritika in novinarja Uweja Wittstocka pripoveduje o prvih šestih tednih nacistične oblasti skozi usode pisateljev, novinarjev, igralcev in drugih umetnikov. Začne se 28. januarja 1933 na novinarskem plesu v dvoranah berlinskega živalskega vrta, kjer se širi govorica, da utegne Adolf Hitler postati kancler, konča pa sredi marca, ko je weimarska demokracija že spremenjena v policijsko državo.
Wittstock je bil literarni urednik časnika Frankfurter Allgemeine Zeitung, lektor pri založbi S. Fischer ter kulturni novinar časnikov Die Welt in Focus. Februar 33 je v Nemčiji izšel leta 2021, se uvrstil na Spieglov seznam uspešnic in bil preveden v petnajst jezikov. Leta 2023 je bil nominiran tudi za evropsko knjižno nagrado Prix du livre européen. Slovenski prevod Sete Knop je letos pri LUD Literatura izšel v zbirki Labirinti.
Avtor knjige ni zasnoval kot klasičen zgodovinski pregled. Dogajanje spremlja iz dneva v dan ter politične odločitve povezuje z dnevniki, pismi, časopisnimi zapisi, spomini in arhivskim gradivom. Velika zgodovina tako vstopa v stanovanja, uredništva, gledališča in na železniške postaje. Bertolt Brecht pobegne, Carl von Ossietzky ostane in je aretiran, Gottfried Benn pa v novem režimu vidi priložnost. V ospredju niso le njihove odločitve, temveč tudi negotovost, v kateri jih sprejemajo.
Šest tednov do diktature
Zaradi takšnega zornega kota Februar 33 ni le knjiga o nemški literaturi pod nacizmom. Govori tudi o krhkosti demokratičnih ustanov, moči propagande ter težavah pri prepoznavanju trenutka, ko politična kriza preraste v spremembo sistema. Wittstock že v uvodu omenja razklano družbo, nemoč politične sredine, antisemitizem in vzpon nacionalističnih gibanj. Sedanjosti ne enači z letom 1933, opozori pa, da se demokratični red lahko razgradi hitreje, kot pričakujejo tisti, ki zaupajo v njegovo trdnost.
Dokumentarno gradivo je urejeno v kratke prizore, zato se knjiga bere skoraj kot roman oziroma politični triler. Pri tem ne izgubi občutka za zgodovinske okoliščine in razlike med ljudmi, ki so pobegnili, ostali, molčali ali se prilagodili. To zahtevno ravnotežje je v slovenskem prevodu izjemno ohranila Seta Knop. Njen prevod je natančen, tekoč in slogovno prepričljiv; posamezni glasovi ostajajo razločljivi, pripoved pa v slovenščini ohranja ritem in napetost izvirnika.