Magda Szabó je v njem zastavila pravcato vivisekcijo odnosa med pisateljico in intelektualko ter njeno hišno pomočnico Emerenc. Avtorica je velikokrat poudarila, da pisatelj ne sme lagati, ker pa se ta prvoosebna pripoved iz leta 1987 v veliki meri ujema s pisateljičinimi biografskimi podatki, bi morda lahko rekli, da gre v prvi vrsti za neusmiljeno avtoričino avtovivisekcijo.
Čas dogajanja so 70. ali 80. leta 20. stoletja, prizorišče pa budimpeška mestna četrt, v kateri se srečujeta nekdanji meščanski, zdaj v socializmu sicer ponižan, a že znova glavo vzdigujoč družbeni razred, ter proletariat, ki skrbi za čistočo na ulicah in oskrbo v bogatih hišah. Steber te revne skupnosti, dobra vila in besna furija obenem, je čistilka ulic in hiš, visoka, močna starejša ženska Emerenc, ki ima vpogled v vse in vsakogar, ki pozna potrebe ljudi in zanje skrbi. Zahteva pa absolutno spoštovanje, predvsem njene zasebnosti: skozi vrata njenega bivališča ni nikoli vstopil nihče.
Ko jo izobraženski par prosi, da začne skrbeti za njun dom, to ne pomeni le trka dveh družbenih razredov, dveh jedilnikov, dveh pogledov na odnose, na vero, ampak trk dveh kozmosov: na eni strani je pisateljica, ki je na pragu državnega in mednarodnega priznanja in za katero je vrhunec etike njena popolna predanost pisateljskemu delu (in karieri), na drugi strani je ženska, ki je v otroštvu, mladosti, med vojno in po njej doživela vse mogoče gorje in vzpostavila svojo etiko do ljudi in živali, ki je onkraj vsakega družbenega sistema ali religije; med vojno je pomagala tako preganjanim, bogatim in revnim, kot ranjenemu nacistu.
Emerenc ni ponižna čistilka, je odločna, v nastavljanju ogledala pisateljici neusmiljena razsodnica in ostra kritičarka intelektualcev, ki pišejo o družbenih problemih iz svojega varnega, privilegiranega mehurčka. Magda Szabó svojemu literarnemu alter egu prav nič ne prizanaša: bralec kar malo obupano spremlja njeno sofisticirano rahločutnost brez pravih čustev, razumskost brez temeljnih uvidov in globoko vernost brez resnične srčnosti in usmiljenja.
In vendar sta vse bolj povezani, celo tako močno, da ji ubožna Emerenc obljubi dediščino iz skrivne sobe, če bo spoštovala njeno zahtevo, da se vrata njenega doma odpro šele po njeni smrti. In ta zaprta vrata, v vsej svoji aluzivnosti (Sartrova Zaprta vrata) in metaforičnosti, so tista obljuba, ki jo pisateljica prelomi, ker se v najpomembnejših trenutkih panično, a z izvrstno racionalnimi razlogi, umakne od nemočne Emerenc. Prelomi svojo obljubo o zaščiti njene skrivnosti, odide v Grčijo v času njenih najhujših stisk, prelomi celo obljubo o neverskem pokopu. Prelomljena obljuba je zato tudi usodni prelom nje same, je tista zavrnjena Cankarjeva skodelica kave. Roman o nezmožnosti preseganja lastnih (samo)omejitev in o strahopetnosti, ki pelje po varnejši poti, tlakovani z majhnimi ali veliki izdajstvi, se konča z nenehno istimi sanjami o ujetosti v posledice svojih ravnanj: »… poskušam odkleniti ključavnico. (…) Ključ se obrne. Zaman se trudim.«
