Dramaturginja, kritičarka in teatrologinja Zala Dobovšek, sicer tudi docentka na AGRFT, se v svojem strokovnem raziskovanju pogosto osredotoča na obravnavanje »nelagodnih« družbenih tem ter pojavov znotraj umetnosti, od razrednih razmerij do identitetnih in feminističnih vprašanj, pri tem pa prepleta teatrološke, sociološke in kulturološke analitske pristope. Podobno velja za njeno pred dnevi predstavljeno monografijo Gledališče in vojna, ki jo je v zbirki Knjižnica MGL izdalo Mestno gledališče ljubljansko. V študiji, ki nosi podnaslov Uprizoritveni odzivi na vojne v 90. letih v nekdanji Jugoslaviji, tako interdisciplinarno preučuje temeljna razmerja med uprizoritveno umetnostjo in vojnami na območju bivše Jugoslavije ob koncu 20. stoletja.
Knjiga, ki jo je uredila Petra Pogorevc, je nastala na podlagi avtoričine doktorske disertacije, v njej pa Zala Dobovšek vzpostavlja tematsko raznovrsten kontekst, kjer se estetski vidik na različne interpretativne načine plasti skozi politične, vojne, družbene in kulturne okoliščine – ob tem pa je pozorna zlasti na potrebo ustvarjalcev in ustvarjalk, ki so doživeli vojno, da po izkušnji travmatičnega dogodka o njem govorijo in ga predelujejo na odru. »Umetnost, ki tematizira stvarno vojno, izoblikuje izredno kompleksen prostor njunega srečanja, in to ne zgolj zaradi gledališke forme, ki pri tem največkrat vznikne – torej dokumentarnega gledališča z vsemi njegovimi potenciali subjektivnosti – temveč predvsem zaradi oteženega razumevanja vojne izkušnje pri občinstvu, ki je ni doživelo,« dodaja ob tem.
V prvem delu knjige tako začrta širše polje razmerij med gledališčem in vojno, s poudarkom na družbenem in kulturnem kontekstu nekdanje Jugoslavije; analiza psiholoških okoliščin in funkcije gledališča kot estetske prakse v skrajnih razmerah, a tudi njegovih učinkov (ki so v prvi vrsti eksistencialni in politični, medtem ko so estetski običajno manj bistveni), se dopolnjuje s premislekom vprašanj kolektivnega spomina in nacionalizma, pa tudi scenske reprezentacije nasilja in bolečine. V drugem delu obravnava primere gledališča, nastajajočega v času vojne, na primer gledališko življenje v obleganem Sarajevu in gledališče pregnancev, zatem pa tudi poznejšo (in obsežnejšo) produkcijo, ki so jo začeli različni ustvarjalci in ustvarjalke na temo vojne postavljati z zamikom dobrega desetletja in več. Pri tem se v zaključku zlasti podrobno in večplastno posveti delu režiserja Oliverja Frljića, ki je po njenih besedah pri obravnavanju te tematike »najbolj izpostavljen, izrazit, provokativen ter estetsko in politično učinkovit avtor«. Spremno besedo je prispeval kulturolog Mitja Velikonja.
