Dejan Koban, pesnik in promotor branja in pisanja poezije, se med svojim neumornim delovanjem na literarni sceni ves čas srečuje z reklom, da mu je poezija zlezla pod kožo. Zdaj tudi dobesedno – v sklopu projekta pre_več si je namreč v kožo vtetoviral verze 27 pesnikov. »Ljudje vse bolj radi organizirajo pesniške dogodke o Srečku Kosovelu, a to počnejo zato, ker njihovo znanje o poeziji ne sega v sodobnost. Tudi zato sem se odločil, da bo prva skupina avtorjev, zapisanih v moje telo, še živih pesnikov različnih generacij. V prvi vrsti gre za avtorje, katerih poezijo prebiram vsaj petkrat na leto,« pojasnjuje, ko boža verze pesnikov, kot so Ana Pepelnik, Gregor Kosi, Nela Poberžnik in Iztok Osojnik, na sebi. Ne pozabit da imam telo / in da ima moje telo težo, je za to priložnost napisala Monika Vrečar, in tudi preostali pesniki so se odzvali z novimi deli, ki naj ne bi bila daljša od pet vrstic. »Nekateri so mi poslali več strani dolge pesmi, tako sem bil zraven nehote še urednik,« se nasmeji človek knjiga.
Druga koža
Začetek njegovega performansa je v petek zaznamoval dogodek, na katerem so avtorji na njegovem potetoviranem telesu iskali svoje nepodpisane besede. »Morali so se me dotikati in me slačiti, ko so našli svoj verz, pa z njega potegniti tesno folijo, da sem v procesu levitve dobil novo, drugo kožo,« razlaga. Slovenci dotikanja nimamo najbolj radi, dodaja, tako da je z zanimanjem opazoval, kako so se nekateri dela lotili previdno, drugi na horuk; približno tako različno, kot bralci vstopamo v intimo poezije. »Balonček okoli sebe sem predrl, dostopen sem, a se morajo ljudje za to – kot med branjem – potruditi,« dodaja.
Če je sprva razmišljal o nalepkah s pesmimi, se mu je naposled zdelo edino logično, da bi ostali ti verzi z njim za vedno. »Tudi zaradi opazovanja tatujev na drugih sem v tem procesu razmišljal o odgovornosti in dokončnosti posameznikovih dejanj, in morebitnem obžalovanju,« dodaja. V tem projektu nenazadnje »podarja« svojo notranjost, samega sebe – tudi vstopnice, ki jih prejmejo obiskovalci galerije, vsebujejo kapljice njegove krvi, dlani si je zdrgnil na brusilnem papirju.
Razstaviti svoje telo
Obiskovalcem (in njihovi odgovornosti) je bil v štirih dneh, ki jih je preživel v galeriji, popolnoma prepuščen; kot »redek eksponat« umetnika je bil izpostavljen v izložbi, 24 ur na dan pa tudi prek spletnega prenosa. Nosili si mu predvsem suha živila, milo in oblačila, v nedeljo pa je bil po dobri slovenski navadi deležen tudi domače mineštre. »Je človek, ker se postavi v kontekst galerije in se obkroži z umetnostjo, že umetnik? Kritično sem se želel navezati tudi na resničnostne šove, kjer naj bi nastopali sami zelo zanimivi ljudje. Seveda so zanimivi, ker jih silijo, da se med sabo žalijo in bruhajo. Je enako zanimiv tudi dan umetnika? Človek, ki piše, sam po sebi res ni nekaj, kar bi nekdo z zanimanjem opazoval,« poziva k svojevrstni demitizaciji pojma umetnika.
Razstavljal se je sicer ob drugih avtoricah; Urška Preis je denimo vlekla njegovo »rdečo nit« naprej prek svoje prostorske instalacije vrvi, namočenih v menstrualno kri, Nela Poberžnik se je na družbene izzive s svojo telesnostjo odzvala v obliki fotokolažev in kratkih filmov, razstavljena so bila še dela Urše Majcen, Nežke Struc in Gaje Naje Rojec. »Nekako ne morem delati projektov sam, nikoli jih nisem in jih tudi ne bom,« dodaja Koban ob novi priložnosti, kako s pomočjo umetnosti graditi skupnost.
