Mahmud Muna je vodja znamenite knjigarne Educational Bookshop v vzhodnem delu Jeruzalema, ki velja za središče literarne scene v mestu. Je obvezna postojanka za diplomate, popotnike, akademike, literate, novinarje, aktiviste in vse tiste, ki jih Bližnji vzhod zanima izven hegemonske narative Izraela ter njegovih zaveznic. Februarja je v knjigarno vdrla izraelska policija, zaplenila knjige, ki so se jim zdele sumljive (bodisi so imele palestinske simbole bodisi so govorile o revolucijah), in aretirala Muno ter njegovega nečaka. Obtožili so ju motenja javnega reda in miru. Njun sorodnik je za revijo +972 o policistih takrat povedal: »Niso znali brati angleško, zato so uporabili Googlov prevajalnik, da bi razumeli, o čem knjige govorijo.«
Nedavno je Mahmud Muna obiskal Ljubljano, da bi v okviru Svobodne Palestine predstavil pomembno knjigo z naslovom Daybreak in Gaza, Stories of Palestinian Lives and Culture, ki jo je uredil skupaj z Britancem Matthewom Tellerjem. Izšla je oktobra lani pri založbi Saqi Books, v njej pa so iz prve roke zbrane kratke zgodbe ljudi, ki v Gazi v tem trenutku doživljajo genocid. »O Gazi danes govorijo vsi, medtem ko glasu od samih ljudi v Gazi ne slišimo. Čutil sem, da je nekaj strašno narobe s tem. Ljudje, ki doživljajo genocid, bi morali imeti vsaj priložnost, da spregovorijo in povedo, kako oni doživljajo to fazo zgodovine,« je jasen Muna. Na daljavo in prek družbenih omrežij so intervjuvali skoraj sto ljudi, ki so jim pripovedovali o življenju v eni najbolj kritičnih točk na svetu, kjer vladajo nepredstavljive razmere. Muna ni želel potrditi točne številke, a nihče med njihovimi sogovorniki, ki so prispevali svoje zgodbe, ni več živ.
Humanost sveta
Knjiga je nastala tudi zato, da bi lahko svet o ljudeh iz Gaze bral iz človeške perspektive onkraj geopolitičnih interesov. Sama arhitektura izraelske propagande je strašljiva. »Gre za zelo dobro izurjene lobistične skupine, ki že leta delujejo v imenu Izraela. Te skupine se ukvarjajo z nečim, čemur pravijo 'interesi Izraela'. Sem spada dehumanizacija Palestincev in celotne populacije v Gazi. Zato tudi niste slišali o ljudeh ali civilistih, vedno so uporabljali izraz 'kriminalci', ki so si za vse krivi sami. Na neki točki so uporabili celo genociden izraz 'človeške živali'. Zato je eden od ciljev knjige prikazati ljudi v Gazi. To so običajni ljudje. Med njimi so tisti, ki pripravljajo falafle, pa zdravniki, inženirji, umetniki, gledališčniki, odvetniki. Nikoli ne posplošujte celotne populacije pod eno oznako,« poudari Muna.
Med pogovori z ljudmi iz Gaze je spoznal, da ima vsak od nas o njih popolnoma napačno predstavo. Tudi sam je bil precej presenečen nad religijsko in etnično raznolikostjo. »V Gazi je veliko kristjanov, Armencev pa afriških skupnosti. Hkrati me je presenetila sofistikacija tamkajšnje družbe. Kot primer lahko izpostavim čas fotografskih pionirjev v 40. letih prejšnjega stoletja. Armenski fotografi so v Gazi takrat vodili pomembno fotografsko strujo. Leta 1967 bi v Gazi moral potekati finale afriškega košarkarskega prvenstva, a je dogodek preprečila vojna. Glasba, arhivi, arhitektura, zdravstveni dosežki. Te plati Gaze nikoli nihče ne omenja. Ravno zaradi medijev imamo o njej zelo enodimenzionalno podobo,« pove Muna.
Druga stvar, ki bo bralca presenetila, je, da je kljub grozotam, ki pretresajo Gazo, knjiga nenavadno močno prepojena z upanjem. Vsi, s katerimi se je Muna pogovarjal, so v sebi obdržali upanje. Hoteli so, da so njihove zgodbe z njim prežete. Verjamejo, da če bodo ljudje Gazo bolje razumeli, potem ne bo več obotavljanja. Svet bo pokazal solidarnost in zahteval, naj se morija konča. Nekako presunljivo je še eno sogovornikovo spoznanje: »Ljudje v Gazi še niso obupali nad ljudmi zunaj. Nad vašo humanostjo.«
