»Ključen je bil Tomaž Pengov s ploščo Odpotovanja. Pa Leonard Cohen in Bob Dylan. Sicer pa bi bila moja poezija drugačna ali pa je mogoče sploh ne bi bilo, če mi v roke ne bi prišla Antologije ameriške poezije, ki je leta 1986 izšla pri Cankarjevi založbi, in pa knjige, ki so v osemdesetih izhajale v beograjski ediciji Alpha Lyrae. Tam so bili objavljeni najboljši poljski pesniki, kot je Wisława Szymborska, Tadeusz Różewicz, Czesław Miłosz, pa tudi Borges, Larkin, Ginsberg, Brodski, Gabriela Mistral…«
Ko človek dobi obiske, ki si ogledujejo njegove knjižne police, se zagotovo počuti vsaj malo razgaljenega. Vi ste svoje v Ene in drugi prostovoljno postavili na ogled.Po navadi človek piše o stvareh, ki jih pozna ali naj bi jih poznal. Že skoraj štirideset let se ukvarjam s knjigami in si nekako laskam, da jih vsaj malo poznam. Če pa je v ozadju pisanja tudi osebna izkušnja, ne znanstvena in antiseptična hladnost, se lahko zgodi, da napisano zdrsne pod kožo bralca, saj bralec prebrano primerja z osebno mitologijo. Takšen tekst potem lahko postane prepričljiv, nekako živ in ljudje, ki ga berejo, mu verjamejo. Nisem človek, ki bi lahko pisal o stvareh, ki so mu tuje in jih na neki izkustveni ravni ne pozna. Ki niso del njegovega vsakdanjega življenja. Ali pa sem preprosto ziheraš. Kdo bi vedel?
Kakšen ziheraš ljudem danes še vedno rad, kot smo brali tudi v Objektivu, podarja knjige?
Tega je zdaj precej manj kot včasih. Včasih so vsi prijatelji in znanci pričakovali, da jim boš podaril svojo knjigo. Mogoče so mislili, da avtor dobi polovico naklade, ne samo deset avtorskih izvodov. In niso vedeli, da mora dodatne izvode kupiti. Pri tem ima sicer popust.
Danes je zanimanje za književnost bistveno manjše, kar posledično pomeni, da so zahteve po podarjenih knjigah manjše. Podarjene knjige se, v nasprotju s kupljenimi, do katerih človek zaradi porabljenega denarja čuti vsaj majhno obveznost, ljudem zdijo samoumevne. Največkrat ne čutijo potrebe, da bi jih prebrali, ker zanje niso nič plačali.
Podobno vas navdušuje glasba, predvsem iz konca šestdesetih in začetka sedemdesetih, torej so cedeji in longplejke še druga obsežna zbirka, ki polni vašo dnevno sobo.Imam kakšnih tri tisoč knjig in več kot tisoč longplejk pa tisoč petsto cedejev. Kar seveda pomeni, da to ni več afera dnevne sobe, ampak tudi drugih prostorov. To ni kupljeno naključno, ampak imam sistem, ki je narejen po pregledih svetovne književnosti in enciklopedijah. Skozi leta si človek oblikuje knjižnico, vsaj jaz sem si jo, in se potem občasno vrača k nekaterim delom. Pravzaprav sem ugotovil, da berem predvsem knjige, ki sem jih že prebral. Isto seveda velja za glasbo.
Bliža se poletje, torej čas za italijanske avtorje?Določene nacionalne književnosti in določeni avtorji se prilegajo čisto specifičnim mesecem v letu. Recimo italijanski avtorji, verjetno zaradi miljeja in atmosfere, sodijo v poletje, ga nekako poglobijo in naredijo poletno svetlobo še bolj ostro. Lansko poletje sem bral Cesara Paveseja, predlani Itala Sveva in Carla Levija, pa Guiseppeja Tomasija di Lampeduso. Tudi z glasbo se dogaja nekaj podobnega. Maja in junija najraje poslušam angleško folk glasbo, recimo Fairport Convention, Incredible String Band, Nicka Draka, Pentangle, pa seveda tudi Tomaža Pengova.
Kaj torej vaše najljubše knjige loči od najljubših plošč? V vašem pisanju se zdi, da glasbo vendarle dojemate bolj telesno.Pri književnosti se lahko grem fino mehaniko, ker vem, kako so stvari narejene, zato je moje branje skoraj vedno prikrajšano za tisto primarno doživetje. Za čudenje. Pozoren sem na izdelavo, na napake. Ali pa na popolnost. Takrat seveda pozabim dihati in postanem zavisten.
Pri glasbi tega ne zmorem, zato je moje poslušanje verjetno res bolj neposredno. Mislim pa, da med glasbo in knjigami, ki jih imam rad, ni nekih posebnih razlik. Tako tu kot tudi tam se zagotovo pojavljajo deli, ko se vse umiri in sije v neki trajni pozlati.
Melanholija in nostalgija, ki močno zaznamujeta vaš opus, naj ne bi bila program, temveč temeljno občutje sveta, ki se izmika vašemu prijemu. Kakšen svet je to?To je vsaj pri meni struktura osebnosti. Najbolje sem se počutil, ko sem bil otrok. Zdaj skozi pisanje skušam nekaj tega občutka dobiti nazaj. Včasih zvečer na računalniku gledam neke stare posnetke sveta in krajev, o katerih smo sanjali kot otroci in tam seveda nismo nikoli bili. Torej gre za nostalgijo po nečem, česar niti nisem izkusil. Gre za neko sladko prevaro uma, da je bil svet včasih bolj svetel, bolj miren. Ampak to verjetno ni prevara.
Takrat ko ste, če citiram eno od vaših pesmi, drug drugega še znali poslušati in brati, danes pa ni več tako? Kdo bere Uroša Zupana danes?Po pravici povedano nimam skoraj nobenih povratnih informacij. Včasih izvem, da me v časopisnih prilogah berejo prijatelji mojih staršev. Če grem med ljudi, kar se redko dogaja, se občasno zgodi, da kdo reče, da je prebral kakšen tekst. Potem sem seveda presenečen in vesel. Mogoče bi moral več hoditi med ljudi.
O poeziji se govori še manj. Precej prepričan sem sicer, da mlajša oseba pri mojem pisanju o glasbi lahko pride zraven, k poeziji pa malo teže. Moja poezija se je starala skupaj z mano. Na začetku je bila ekspanzionistična, borbena, potem pa se je umirila. Ugotovil sem, da mi ni treba kričati, če hočem, da me kdo sliši. Mlajši bralec lahko verjetno v njej prepozna tehnične finte, precej težko pa te pesmi vstopijo v njegovo življenje na način, da bi mu bilo zares jasno, kaj je za besedami.
Ni to nekoliko preveč izključujoče razmišljanje?Zdaj vstopam na strokovno polje, ne na polje laičnih bralcev. In iz tega splošnega se da mogoče sklepati na posamično. Osnovna percepcija književnosti v Sloveniji je posredovana skozi pogled bralcev, ki so stari od 25 do 30 let. 95 odstotkov slovenskih kritikov je v teh letih, imajo določeno kilometrino branja in življenjske izkušnje, primerne letom. Berejo skozi takšno prizmo in gledajo skozi takšno prizmo, kar je seveda popolnoma normalno. A ker se večina strokovne recepcije dogaja na ta način, dobi človek, če bere te kritike in recenzije, kolikor jih sploh še obstaja, neko popačeno podobo o stanju v naši književnosti. In nič manj popačena ne bi bila, če bi bila večina recenzentov in kritikov mojih let. Oni bi bili v tekstih osredotočeni na drugačne stvari, kot so osredotočeni mlajši kolegi.
Včasih se zjutraj zbudim in se vprašam, ali sem čez noč pozabil vse, kar sem se v štiridesetih letih naučil o književnosti. Kako je denimo mogoče, da nobene knjige, ki je nominirana za kresnika, ni bilo med nominiranci za kritiško sito? Imamo toliko dobre književnosti, da so lahko branja kresnikove žirije in literarnih kritikov tako različna? Nimamo. Danes ni več nobenega konsenza. Presečišča. Vsakdo vleče na svojo stran. In to je slabo, predvsem za književnost.
Sami pišete o poeziji predvsem afirmativne tekste, ste proti odvečnemu mistificiranju poezije.Včasih je modra modra in stol stol. Zadaj ni nobene mistike, simbolov in skrivnosti. Pišem o knjigah, ki so mi všeč, k njim pristopam direktno, z golimi rokami. Učil sem se na tujih tekstih, ne na slovenskih.
Ko sem v osemdesetih bral tekste o poeziji, so bile to večinoma spremne besede. Dva sestavljalca antologij v tistih časih, Kos in Hribar, sta se zadev lotevala na svoj način. Kos duhovnozgodovinsko, Hribar pa s pomočjo fenomenologije in Heideggerja. To so seveda dobri, sistematizirani in premišljeni teksti, a postanejo vprašljivi, ko se srečajo s konkretnimi primeri, s pesmimi. Poezija je tem tekstom služila za utemeljevanje nekih vnaprej danih teoretskih predpostavk. Preostala poezija, ki vanje ni sodila, čeprav je šlo morda za boljše pesmi od obravnavanih in izbranih, je izpadla.
Te spremne besede mi torej poezije niso približale, ampak so mi jo bolj oddaljile. Nekako sem mi dozdeva ali pa sem skoraj čisto prepričan, da se da osnovne stvari o neki poeziji povedati v desetih vrsticah. A najprej mora biti pesem napisana tako, da »stoji«. Sicer ti lahko pišeš o nekem avtorjevem namenu, a ta namen ni bil realiziran. Ali kdo dela vozni test avtomobila, če avto nima volana, koles in zavor?
