Martin Krpan mu je na prvi pogled še najbližje. Resda ne jaše vranjega konja, ampak kobilico, a vendarle lastnoročno premaga hudobnega silaka in reši nič manj kot cesarstvo. A v nacionalno zavest se ni vtisnil le zahvaljujoč svoji moči, ampak tudi »zdravi kmečki pameti« in svojeglavosti, ki jo nekateri interpretirajo pozitivno – kot ponos – drugi negativno – kot trmo. A med njegovimi »supermočmi« še danes največ občudovanja žanje tihotapljenje angleške soli, ki naj bi bila drugo ime za soliter, eno od sestavin smodnika. Ali ni takšno odpadništvo, blago rečeno, nekoliko nenavadno za nacionalnega junaka?
Krpan: (nacionalni) junak ali bedak?
Dr. Miran Hladnik, profesor za slovensko književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani, pojasnjuje, da je ljubezen ljudstva do delinkventnih osebnosti trajnejša od prosvetljenih prizadevanj za vzorno državljanstvo in disciplinirano plačevanje davkov. V naši kulturni zavesti ima poleg Krpana podoben status roparski vitez Erazem Predjamski. Kar zadeva odnos do države, obstajata dva temeljna tipa obnašanja: »Prvo je uporniško, ki priča o vitalnosti nacije, skupnosti oziroma kolektiva in jamči eksistenco tudi v prihodnje. Drugo je naivno, utopično, zaupljivo, včasih tudi manipulativno pričakovanje, da se mora državljan obnašati odgovorno, poslušati prosvetljene predstavnike oblasti in slediti njihovim dobronamernim napotkom. Lahko bi rekel, da se Krpan znajde nekje vmes. Črpa iz dveh tradicij: ena je karnevalska, uporniška, razdiralna; druga pa modro preračunljiva,« pravi dr. Hladnik.
V kratkem animiranem filmu – ki je sprva nastal kot del gledališke predstave mariborske in ljubljanske Drame Martin Krpan iz leta 2013 in so ga lani film pri Strup produkciji nadgradili v samostojni izdelek – so ustvarjalci izpostavili njegovo uporniško, karnevalsko plat. To se odraža tudi v posrečeni likovni podobi, s katero je umetnik NatanEsku tega »slovenskega (super)junaka iz 19. stoletja« približal sodobnemu občinstvu. V animaciji je poudarjen ne le Krpanov boj z Brdavsom, ampak tudi z (obmejnimi) policaji oziroma cesarjevimi mejači, ki je prikazan na zabaven, burlesken način. Nejc Saje, režiser, se strinja, da je Krpan do neke mere »odpadnik«. To se mu zdi celo njegova prednost, saj je »zaradi tega lik zanimivejši, ko začne z dobrimi deli«.
Krpan pa ima ob svoji prestopniški tudi herojsko plat: ubije hudobca Brdavsa in s tem reši cesarstvo. A v zameno za svoje junaštvo si želi le cesarjev podpis, ki bi legaliziral njegov »kontrabant«. Nejc Saje takšno ravnanje razume kot znak svobode: »Za nagrado mu je bilo ponujeno vse, kar bi si zaželel, celo cesarjevo hči bi dobil za ženo. To je motiv v mnogih pravljicah in pripovedkah – 'In živela sta srečno do konca svojih dni'. Vendar Krpana to ne zanima. Želi si le to, da bi lahko živel svoje svobodno življenje še naprej. Žene noče, bogastva tudi ne, želi pa si dobre hrane in družbe v gostilni Pri Klinčarju pri Razdrtem.« Kaj pa če je takšno ravnanje tudi posledica Krpanove užaljenosti zaradi cesaričinih pikrih besed? »Prej bi rekel, da gre za skromnost, saj Krpan zviška gleda na etiko in moralo dunajskega dvora,« razmišlja Saje.
Miha Mazzini, pisatelj in publicist, v eni svojih starejših kolumn ravnanje Martina Krpana ne bere kot simptom vzvišenosti, ampak nasprotno – kot znak njegove hlapčevske narave in trmoglavosti. »Zgodba o Martinu Krpanu ima zanimivo strukturo: boj s krutim sovražnikom je neprimerno krajši od drugega dela, v katerem naš junak poskuša vse, da bi se vrnil domov prav tako reven, kot je odpotoval na Dunaj. Cesar mu ponuja 'celo Jerico, mojo edino hčer'. Junak porabi skoraj dve strani za izgovore, čemu ne bi postal princ. Cesarica ga nato užali, kar Krpan takoj izkoristi in hoče oditi brez nagrade. Cesar ga hoče ustaviti, sledi nekaj strani Krpanovega trmoglavljenja. V tem trenutku poseže vmes minister Gregor, ki je prepoznal psihični profil junaka in ga predlaga za dvornega norca. Še nekaj strani in Krpan zaprosi za pisno dovoljenje (listek!), da bi počel tisto, kar že itak počne, in pri čemer ga, supermana, nihče ne more ustaviti. Cesarju je ob takem bedaku nerodno, zato navrže še mošnjo cekinov in Krpan obljubi pomoč tudi v prihodnje.«
Mazziniju se takšno ravnanje zdi znak pravega balkanskega »inata«. »Skratka, zgodba o idealnem tlačanu, ki pride, odreši cesarstvo, v zameno pobere ostanke in se vrne čakat na naslednjo priložnost, ko ga bo plemstvo, ki nad njim viha nos, spet potrebovalo.«
Kaj je torej Krpan – junak ali bedak? Miran Hladnik meni, da oboje: »Krpan je norček – kot dvornega norčka ga je hotel zaposliti minister Gregor – in lisjak.« In morda je prav ta njegova dvojnost zaslužna za to, da je še vedno živ v slovenski zavesti.
»Slovenci smo, kot rečeno, dvotirni narod. To pomeni, da imamo na voljo vsaj dva preživitvena scenarija: če se nam prvi sfiži, se oprimemo drugega. Krpan preigrava več scenarijev: eliminacijo nasprotnika – ko pokonča Brdavsa, sprenevedanje – ko laže cesarju in na koncu prilagajanje – kompromis s cesarjem. Mogoče se za dolgo življenje v slovenskem kulturnem spominu lahko zahvali prav tej svoji prilagodljivosti oziroma dvojni vlogi: grozi z uporom, a se nazadnje zna dogovoriti; ni mu vseeno za usodo cesarstva, vendar ne na račun 'svojega načina življenja'.«
A ne glede na to, ali Krpanovo zavračanje zaslužene nagrade razumemo kot znak svobode ali trmoglavosti, se zastavlja vprašanje: Zakaj, zaboga, ni pobasal ponujenega denarja in ga – če že njemu samemu ni bilo mar zanj – razdelil med slovenski kmečki živelj, ki bi mu zagotovo prišel še kako prav? Si ne bi to njegovo kratkovidno, če že ne sebično dejanje prej zaslužilo naše negodovanje kot pa občudovanje?
Kekec: Dobra volja je najbolja
Draga Potočnjak, pisateljica in igralka Slovenskega mladinskega gledališča, v svoji odlični predstavi za otroke in mladostnike Vsi junaki zbrani zares okrca Krpana, da bi moral svojo nagrado deliti z drugimi. Še več: po njenem mnenju si Krpan zaradi svojega ravnanja morda ne zasluži naziva junak, saj naj bi bil temeljni kriterij, ki določa junaka, prav altruizem.
»Pravi junak dela za druge!« je neomajna. »Zato je izmed vseh slovenskih pravljičnih likov le Kekec pravi junak. Sicer tudi izmišljen kot Krpan, napisal ga je Josip Vandot. Med pisanjem teksta za predstavo sem temeljito proučila slovensko mitologijo in ljudsko izročilo ter žal ugotovila, da sta sicer zelo bogati, ampak junakov pa v tej naši dediščini ni. Še najbližje mitološkemu junaku je kralj Matjaž, ki pa v slovenskem izročilu spi pod Peco!« pojasnjuje Draga Potočnjak.
Po njenem mnenju je ta manko junakov povezan tudi s tem, da Slovenci nismo imeli svoje aristokracije. »Celjski grofje so bili naša zadnja možnost,« pravi.
Da je Kekec eden redkih, če ne celo edini slovenski (super)junak, se strinja tudi Miha Mazzini. In kaj je njegova supermoč? Ko sem o tem povprašala Lada Bizovičarja, ki je lik Kekca vključil tudi v svojo gledališko uspešnico Literatura od A do Ž, je v svojem značilnem slogu odgovoril: »Zakaj Kekec spada med slovenske superheroje? Njegova edina supermoč je to, da je bister. 'Pamet pa ja ni nadnaravna sposobnost,' boste rekli. Ampak v Sloveniji, kakor je videti, je!«
Poleg bistroumnosti Kekca krasijo še (pre)drznost, pretkanost, tovariška pomoč, predvsem pa neuničljiva dobra volja. Slednjo opevata tudi ponarodeli »himni« iz dveh filmov o Kekcu: Dobra volja je najbolja, za katero je besedilo napisal Frane Milčinski - Ježek, ter Kekčeva pesem, ki jo je spesnil Kajetan Kovič. Le kdo od nas si še ni med vzponom na bližnji hribček zapel Kdor vesele pesmi poje / gre po svetu lahkih nog, / če mu kdo nastavi zanko, / ga užene v kozji rog. Kot kaže, pregovorno jamrajoči Slovenci nad določeno nadmorsko višino čudežno dobimo supermoč: dobro voljo.
Prav Galetovi trije filmi so najbolj zaslužni za to, da je Kekec (p)ostal eden od nacionalnih simbolov. Zimzelenega pa ga ohranjajo tudi nove slikaniške izdaje, za katere je izvorne Vandotove pripovedke priredil Andrej Rozman Roza. Svojevrsten fenomen je tudi gledališka predstava Kekec, ki jo v Mladinskem gledališču igrajo že štirinajst let. O tem, da smo Slovenci Kekca ponotranjili kot nacionalni simbol, pa najbolj zgovorno priča dejstvo, da se je njegovo lastno ime pretvorilo v obče. A presenetljivo je, da beseda »kekec« vsej dobri volji navkljub nima pozitivne, ampak negativno konotacijo. Kot navaja Razvezani jezik, Prosti slovar žive slovenščine, se uporablja za označevanje temeljne nesposobnosti: »Ti si pa res en kekec, to bi vsak znal.«
Mihe Mazzinija takšna raba ne čudi; nasprotno, ta pojav po njegovem mnenju lepo prikazuje stanje duha v naši deželi: »Imamo svetel zgled junaka Kekca, ki se poslovi od matere in postane aktiven, odgovoren moški, ki sprejema svoje odločitve. Imamo torej ime za odločnega človeka. In kaj storimo? Tako smo zatrti v janzenistično malikovanje pasivnosti, da 'kekca' uporabljamo kot zbadljivko! Povejte mi še za kak drug narod, ki se norčuje iz samostojnega človeka, idealizira pa pasivne bednike, ki uživajo v lastnem nepotrebnem trpljenju!«
Tudi Dragi Potočnjak se zdi simptomatično, da ima beseda kekec negativno konotacijo. »Mi smo nagnjeni k temu, da stvari jemljemo negativno. Soroden primer se mi zdi beseda 'slovenceljni'. Pri nas se ne znamo norčevati iz sebe, kot to znajo denimo Bosanci, kar se mi zdi super! Oni ohranjajo neko dostojanstvo, Slovenci pa s takšnim ravnanjem sami sebe razvrednotimo.«
Klepec: dobrosrčen mamin sinček
V nasprotju z vedrim in nabritim Kekcem, ki se ničesar ne boji, je Peter Klepec iz istoimenske Bevkove pripovedke sprva šibek, droban in boječ deček. Klepec je tako sprva bolj antijunak kot (super)junak, potem pa doživi čudežno preobrazbo in pridobi neverjetno moč. Eva Kraševec, dramaturginja predstave Peter Klepec ali Kako postaneš pravi junak, pojasnjuje: »Peter Klepec – v različnih legendah, mitih oziroma pripovedkah, ki sva jih proučevali z režiserko Majo Sever – moč čudežno pridobi bodisi od vile bodisi od vola, po eni varianti tudi od Device Marije.«
Ustvarjalki sta se odločili, da to folklorno, mitološko jedro umestita v sodobnejši okvir in ga tako približata današnjim mestnim otrokom. V nasprotju z Bevkovim Klepcem, revnim dninarskim fantičem, ki ga mikastijo in izkoriščajo večji in močnejši pastirji, je njun Petrček mestni deček, ki ga ustrahuje ulični geng. Oba doživita »čudežno« transformacijo; a če je ta pri Klepcu predvsem fizična, je pri njunem Petrčku bolj notranja, povezana s samospoštovanjem oziroma zaupanjem vase. Na ta način sta se avtorici tudi izognili (spolnemu) stereotipu, da je »pravi« junak fizično močan: »Pri Petrčku sva želeli narediti preobrat bolj v glavi kot v mišicah. Petrček se opolnomoči in postane samozavesten; postane 'frajer' v najbolj pozitivnem pomenu besede – če bi ga zdaj kdo želel hecati, mu to ne bi prišlo do živega.«
V Bevkovi pripovedki pa je Klepčevo opolnomočenje druge vrste. V daljši verziji pripovedke silaka Klepca pred dokončno vrnitvijo domov čaka podobna preizkušnja kot Krpana, le da on ne rešuje avstrijskega, ampak ogrski dvor, in sicer pred hrustom iz vrst strašnih Tatarov. V zahvalo mu je obljubljena bogata denarna nagrada, a jo po zmagi le mukoma izterja in kasneje deli s sovaščani. Ta verzija pripovedke je relativno neznana, skorajda vsak med nami pa pozna krajšo različico, ki je izšla v slikaniški izdaji. V njej se Klepec, ko obračuna s hudobnimi pastirji, vrne domov k mami, saj noče več delati za tujega gospodarja. Svoje mišice pa koristno uporabi tako, da iz neplodne zemlje naredi veliko njivo ter postane »gospodar na svoji zemlji«. In to ne le v dobesednem, ampak tudi simbolnem pomenu, kar je po mnenju Eve Kraševec »obratna paradigma Cankarjevi 'za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni'«.
Do tu vse lepo in prav. A sledi še sklepni del: »rada sta se imela in se nista več ločila«, le da tokrat ni govora o ženinu in nevesti, ampak o Klepcu in njegovi materi. Miha Mazzini ta nenavaden razplet interpretira takole: »Peter Klepec je naša zgodba o odraščanju. Ponavadi v takih zgodbah nastopa otrok, ki opravi preizkus, dobi moč, se poslovi od matere in zaživi polno življenje odraslega. Petra Klepca na silo odvedejo od doma, zaželi in pridobi si nadnaravne moči, ki jih izkoristi za to, da se vrne v prejšnje stanje, torej k materi. In to je to. Zgodba o odraščanju, v kateri junak ne odraste.«
Značilen motiv matere (samohranilke) in sina, ki se s skupnimi moči borita z revščino, je v svoji predstavi Vsi junaki zbrani ohranila tudi pisateljica Draga Potočnjak. »Okvir predstave je zgodba o nadvse bistrem, a ne prav spretnem fantu Francetu, čigar 'supermoč' je znanje, superinteligenca – tudi čustvena, France ima tudi izjemen smisel za humor.« Njegovo natančno poznavanje slovenskih pravljičnih in mitoloških junakov – med njimi Krpana, Klepca, Krištofa Lambergarja… – lahko njegovi ekipi prinese zmago na televizijskem kvizu in glavno nagrado: letovanje na morju. »France v naši predstavi je nekakšen mali 'Prešeren', ki pa se ne bo vdal malodušju. Je na vse načine prosvetljen lik, napreden v vseh ozirih, nekdo, ki obvlada, ki s svojo neomajnostjo pomaga drugim, da spregledajo, se povežejo in uprejo skomercializirani neoliberalni miselnosti. France je tudi lik fanta, ki obeta, da se bo odlepil od matere in zaživel samostojno življenje,« pravi Draga Potočnjak.
Četudi »mamini sinčki« praviloma niso (super)junaki, Klepca vendarle lahko umestimo mednje, saj izpolnjuje temeljni kriterij: nesebična pomoč drugim. Bevkova slikanica se namreč konča z nekakšnim pripisom, da Klepec svoje moči ni rabil le zase, ampak je tudi drugim priskočil na pomoč, če so bili v stiski. »Kdor ima moč, je ne sme imeti le zase, temveč mora pomagati tudi drugim.«
Okrogle obletnice ali kulturna regresija?
Ne le da so Krpan, Kekec in Klepec še vedno živi, zdi se, da se interes zanje v zadnjem času celo povečuje. Martin Krpan je bil zaščitni znak lanskega Slovenskega knjižnega sejma; skoraj sočasno je oživel tudi v prvem animiranem filmu, posnetem po Levstikovi pripovedki. Gibalna predstava Kekecv Slovenskem mladinskem gledališču se po dvestopetdesetih ponovitvah resda počasi umika z odra, a si je od jeseni mogoče v Lutkovnem gledališču Ljubljana ogledati lutkovno predstavo Andreja Rozmana Roze Ovbe, Kekec, ujma gre! Klepec v sodobni gledališki preobleki v ljubljanski Drami ne razkazuje mišic, ampak samozavest; v bolj tradicionalni podobi pa ga lahko spoznamo v SiTi Teatru v lutkovnem muzikalu, ki ga je režiral Jose.
Simptom česa je oživljen (nacionalni) interes za postarane (ruralne) junake? Kot sta pojasnili ustvarjalki predstave Peter Klepec ali Kako postaneš pravi junak, je odločitvi za izbor Bevkove pripovedke botrovalo dejstvo, da je bila lani slavnostna sezona ob 150. obletnici ustanovitve ljubljanskega Dramatičnega društva. Tudi Martin Krpan je lani praznoval okroglo obletnico – stoletnico izida prve izvirne slovenske slikanice, za katero je ilustracije prispeval Hinko Smrekar – kar je bilo povod za to, da je ponovno osedlal svojo kobilico ter s kijem, mesarico in knjigo pod pazduho odjahal na knjižni sejem.
Je knjigo, četudi je bila Krpanu »podtaknjena« zaradi sejma, mogoče videti kot znak napredka? Miran Hladnik je zadržano optimističen: »Ja, če bi Krpan zamenjal sekiro in kij za knjigo, bi lahko upali, da je na poti pomembnih sprememb. Dokler bo sedel na konju, bo knjiga v njegovih rokah govorila 'Knjiga je orožje, primi jo v roke', kar ne bi bil prav velik napredek: vseeno je namreč, ali Krpan sovražnika ubije s sekiro ali s knjigo. Pravi preobrat se bo zgodil, ko Krpan ne bo več potreboval orožja, ne kovinskega ne papirnatega, in ko bo razjahal.«
Draga Potočnjak meni, da je (ponoven) interes za naše (super)junake povezan z iskanjem identitete v samostojni državi. Pa se ji zdi oživljanje teh junakov – z vsemi njihovimi hibami vred – sploh smiselno? »Za odraščajoče otroke in mladino je to zelo pomembno. Pravljični junaki ti pomagajo, ker vzbujajo upanje in zaupanje, so obljuba in obet tudi tvojih pravilnih ravnanj in življenjskih odločitev. Njihova junaštva lahko ponotranjiš in ti pomagajo preživeti. Ob poplavi tujih junakov se mi zdi nujno ohranjati lastno mitologijo, saj ima edina značilnosti našega prostora. Moramo pa jo posodabljati, reinterpretirati in do nje zavzemati kritično distanco, saj drugače ne pridemo do src otrok in mladine.«
